V naši zgodovini najdemo kar nekaj tem, ki niso prijetne in med takimi je tudi lov na ptice, ki ga je raziskovala etnologinja in sociologinja kulture doktorica Mojca Tercelj Otorepec. Že v svoji diplomski nalogi se je lotila zgodb iz okolja, v katerem je živela, najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih tičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke, ki so jih prodali ali imeli doma, pa tudi za hrano.
Veljale so kot postna jed, ob žabah in ribah so bile dovoljene tudi ptice in ne le, da si jih lahko kupil na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah.
Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo, med leti 1935 in 1940 je ptičar za oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala 2 dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse možne načine pomagali, da so si izboljšali življenjske razmere.
Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, leta 1910 pa so prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu, pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne. Zdaj so pri nas z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.
V naši zgodovini najdemo kar nekaj tem, ki niso prijetne. In med takimi je tudi lov na ptice, ki ga je raziskovala etnologinja in sociologinja kulture doktorica Mojca Tercelj Otorepec. Že v svoji diplomski nalogi se je lotila zgodb iz okolja, v katerem je živela, najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih tičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke, ki so jih prodali ali imeli doma, pa tudi za hrano.
Veljale so kot postna jed, ob žabah in ribah so bile namreč dovoljene tudi ptice. In ne le, da so jih lahko kupili na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah.
Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo – med letoma 1935 in 1940 je ptičar za oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala 2 dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse možne načine pomagali, da so si izboljšali življenjske razmere.
Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, leta 1910 pa so prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu, pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne.
Zdaj so pri nas z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.
Več o nekdanjem lovu na ptice si lahko preberete v knjigi Mojce Tercelj Otorepec Trnovski tičarji in solatarce. Ob knjigi je izšel tudi CD z glasbo, ki jo je napisal Lado Jakša, spremljajo pa jo zvoki iz narave, ki jih je posnel magister Blaž Šegula.
