Uroš Zupan: Hvar
Vonj sivke, emblem otoka, se nenehno
dviguje do najine morske postelje. V dolgih
hodnikih kontinentalnega sna razpada tradicija
in tisoči kilometrov pisave bledijo na papirju.
Tu pozabljam, da bom na koncu verjetno
končal kot filozof, in spoznavam, da obstajajo
dnevi, močnejši od podob, s katerimi
jih opisujem. Ko se ljubiva, rdeča svetloba
zažiga morje in vsak dotik dlani se vpisuje
v mandalo, vsako vzletanje morskih lastovic
in vsaka kretnja roke, s katero mirim vihar
in dušim tvoj krik, da ne zbudi spalcev s
pokopališč nad morjem. Naj govorim
in pišem kar koli, v resnici ne poznam
nicesar, kar bi lahko častil in čemur bi
se lahko poklonil, razen ljubezni. In če si
tako oddaljen od časa, je težko verjeti,
da lovimo ugoden veter in jadramo v
paralelnih zgodbah, se le včasih, nošeni z
visokim valom, približamo drug drugemu,
da bi skupaj predihali tišino, v kateri
tehtamo deževje naših zemeljskih dni.
In če si tako oddaljen od časa, je tezko
verjeti, da obstaja, stara, neizprosna gospa,
ki smo jo pozdravili s prvim jokom in zdaj
vedri v naši senci. In če si tako oddaljen
od časa, je težko verjeti, da je mogoče
tudi neizbežno padanje v globino njenih
oči, tako kot vse stvari, del višjega, kozmičnega
načrta. Za svetle trenutke živimo. Za sled stopal,
ki se odtisnejo v mivko in jih voda, nasprotujočih
si morij preteklosti in prihodnosti, pusti
nedotaknjena. Nikoli za na gosto posejan
odpadni material, ki ga iz zemlje izkoplje
bolečina, a na koncu pozabi tudi najbolj
vztrajen in izurjen spomin. Na čoln,
ki te bo prepeljal prek Lete, vedno
čakaš sam. V Arkadijo se vstopa samo v parih.
##########
Na serijo brane poezije Ščepec poezije se lahko naročite preko iTunes, Pocket Casts, Spotify ali druge priljubljene aplikacije za poslušanje podcastov. Vse epizode najdete tudi na www.scepecpoezije.si.
Poezijo bereta: Miha Brkinjač & Vanja Iva Kretič
