Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Mateju.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zaide, ali ne pusti na gorah devetindevetdesetih in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, veseli se je bolj ko devet in devetdesetih, ki niso bile zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil kateri teh malih.
V adventnem času premišljujemo o Božjem sklanjanju k človeku. Prilika o izgubljeni ovci je čudovita podoba prav tega. V pobegli ovci lahko vidimo človeka, ki je daleč od Boga. Je moja podoba, ko moje misli niso naravnane na Najvišjega, ko je v meni več obupa kot upanja v Vsemogočnega, več strahu kot zavesti, da smo varni, ko za nas skrbi sam Stvarnik.
V tej molitvi pomislim, kje sem izgubljen, kje sem odtaval stran od Boga. Pred očmi naj nimam le posameznih dejanj, ampak predvlsem svoje srce. Se je vanj naselil obup, strah, nemir, živčno načrtovanje, zavest, da je vse na meni … To je moja izgubljenost. Zaradi nje Gospod prehodi hribe in doline. In ko me najde, me dene na rame in sva skupaj. Sprejme me v svojo varnost in svoj mir.
Opazujem predvsem, kako se Gospod, Dobri Pastir, sklanja nad mojimi izgubljenostmi in me privija k sebi. Ne kot sodnik, ampak rešitelj; tisti, ki mi obeta novo življenje.
Gospod, naj v tem adventnem času občutim, kako me poiščeš in sprejemaš v svoje naročje. Naj ti prepustim svoje skrbi, načrte, dvome in strahove. Vse to ti želim izročiti, da bi v tebi našel svoj mir.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Spokojna žalost, s. Klara Jarc
Foto: Unsplash (https://unsplash.com/photos/white-sheep-near-the-brown-board-aJvSX36kweg)
