Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija. Vstopili bomo v kraj Jezusovega odraščanja in prosili za dar vere, odprtosti in ponižnosti, da bi mogli v polnosti sprejeti dar odrešenja.
Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«
Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.
Ko je Jezus začel s svojim javnim delovanjem v Galileji, je prišel tudi v Nazaret, v kraj kjer je odraščal. Poučeval je v shodnici in ljudje, ki so ga poznali kot Jožefovega sina, so se najprej čudili njegovim besedam, takoj, ko so zaznali ogroženost, pa so pobesneli in Jezusa odvlekli, ne le iz shodnice, temveč tudi iz mesta, da bi ga vrgli prepad.
Jezus s svojo nevsiljivo, a jasno besedo, z resnico, ki varuje dostojanstvo vsakega človeka, tudi danes mnogim stopa na žulj. Morda se prav zato delamo, da ga ne potrebujemo in ga skušamo spraviti ven … Ven iz naše zgodovine, ven iz našega izrazoslovja, ven iz naših javnih ustanov, ven … Postaviti Boga tja, kjer ne bo moteč in se zaradi njegove bližine ne bomo čutili ogroženi. Toda, Jezus, čeprav mnogim v posmeh, vendarle stopa sredi med nami, kakor Odrešenik.
Kakor tisti, ki ne želi preslišati naših stisk. Kakor naš brat in ne kakor tisti, ki bi se ga morali znebiti.
Tolažilno je, da Jezus ne gre mimo tistih, ki imajo vrata svojega srca odprta za dobro. Pravzaprav le tam, kjer ga v veri sprejmemo, lahko Njegov prihod, dotik, pogled zares spreminja naša življenja.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden? Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc
