Ponedeljek, 21. marec 2022
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30)
Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«
Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.
Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene?
Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi naj stopim ven iz svoje cene ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, impro-D
