Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«
Jezus vpraša učence če verujejo. Vživim se v Jezusa. Kako mu je, ko vidi, da učenci končno verujejo vanj? Ves čas, ko so bili skupaj, jim je želel odpreti oči, da bi vedeli kdo je. Pripovedoval jim je prilike, delal je čudeže, a njegovi učenci niso mogli dojeti, da imajo med seboj Boga. In jaz? Verujem? Če mi je Bog podaril dar vere, kako ga negujem?
Jezusa skrbi za učence. Pove jim, da se bodo razkropili, a on ne bo sam. Oče bo z njim. Želi, da bi imeli njegovi v njem mir. In če je On premagal stisko, jo bodo tudi njegovi. Vse to velja tudi zame. Tudi jaz sem njegov učenec, tudi jaz sem njegova učenka. Ne more biti drugače, kot da si delim usodo učencev, in hodim po Jezusovih stopinjah. Ne sam, ampak z Očetom. Verujem, da nisem sam, da je zmeraj z menoj Oče?
Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
