Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce popusti ter zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce.
Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.
Ali današnji otroci še vedo, kdo je pastir? Eni vedo, drugim je treba razložiti. Podoba pastirja se je obdržala tisočletja, dandanes marsikje izginja, a Jezusovo sporočilo ostaja. On je naš dobri pastir. Njemu je mar. On ne želi, da nas karkoli poškoduje, kaj šele uniči. On nas pozna, življenje da za nas.
Kaj to pomeni zame?
Kako zaupen je moj odnos z Jezusom Kristusom, dobrim pastirjem?
Kakšen glas ima pastir, ki da zame vse, tudi svoje življenje?
Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma. V srcu poskušam slišati ta glas mojega dobrega pastirja. O čem mi govori? Kaj mi pove?
Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd
