Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54)
Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok
nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse
vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku.
Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.
Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je
Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi
njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne
vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi
tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel
besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.
Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal
jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je
pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel:
›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je
Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.
Tvoj sin, živi. Kaj drugega pomeni zares živeti, če ne verovati v ljubezen, s katero
Oče ljubi Sina. Za tega moža postane ljubezen življenje, ker veruje. Njegova vera je
neomajna, ne postavlja podvprašanj, ne dvomi. Veruje, še preden vidi znamenja in
čudeže. Veruje, da Oče ljubi Sina in da Sin zmore delati čudeže prav zaradi Očetove
ljubezni.
Ko pogledamo naše človeške odnose vidimo, da so otroci, ki čutijo očetovo ljubezen
in podporo, pogumni in se laje soočajo stiskami. To je dediščina, ki jo ponesemo s
seboj v odraslost.
Kako je z mojo vero? Kakšna je? Potrebujem znamenja in čudeže, da verujem ali
verujem brezpogojno?
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
Glasba: s. Klara Jarc, impro-D
