Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija, o znamenjih, ki so nam dana na pot, da bi rasli v veri in zaupanju v Vstalega Gospoda.
Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: »Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.« (Lk 11,29-32)
V hoji za Jezusom Kristusom smo vedno znova povabljeni k zaupanju, da bo Gospod poskrbel. Toda na kakšen način in kdaj bo poskrbel za nas, za mojo konkretno situacijo, v kateri sem se znašel/znašla? Želja, da bi imeli stvari vsaj kolikor toliko pod kontrolo, nas pogosto žene k temu, da si želimo od Gospoda izprositi različna znamenja. Verujemo, ampak …
Zanimivo je, da nam Gospod, ki je zelo ustvarjalen v svoji ljubezni, običajno med tremi rešitvami, ki mu ji predlagamo, ponudi četrto. Nas ne sliši dobro? Se morda iz nas celo dela norca? Nikakor ne. Le širši in globlji pogled ima v to, kar se nam dogaja. Uči nas zaupanja, da je On sredi med nami kot tisti, ki bo poskrbel. Uči nas čuječnosti in ne nemirnega nadziranja, izročanja in ne krčevitega oklepanja. Vabi nas na pot vere, ki zna prepoznati Božja znamenja in ne na pot preračunljivosti, ki želi izsiliti znamenja.
Ninivljani, ki so se v času, ko so bolj kot v Božjo pomoč zaupali v svojo moč, oddaljili od Boga, so se bili na Jonovo povabilo pripravljeni spreobrniti. Prepoznavati znamenja časa, pomeni, da se srce ponovno naravna na Boga, pomeni prepoznavat Božjo navzočnost sredi med nami in le tekati od enega do drugega znamenja, ki nas največkrat puščajo utrujene in prazne.
Dvignimo torej pogled h Kristusu in Ga prosimo za čisto srce in dar prave modrosti v razločevanju. Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.
Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc
