Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 2. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.
Danes je praznik Marije, matere Cerkve. Mati otroke uči vsega, kar potrebujejo za življenje. Je njihova učiteljica in vzgojiteljica, zanje moli in jim je vzor. To je Marija v odnosu do Cerkve. Je mati Cerkve, ki ni le naša skupnost, ampak je Kristusovo skrivnostno telo. Ustavim se ob tej misli in se zavem, da sem del tega skrivnostnega telesa, ki mu je Marija dana kot Mati.
Božja Beseda pravi, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Že devet mesecev od blizu spremlja Božje odrešenjsko delovanje in ve, da je to šele začetek Božjih del. Vse, kar sledi, pa je še velika skrivnost.
Po koncu velikonočnega časa imamo tudi mi kaj premišljevati. Ne le da smo se več kot tri mesece spominjali tega, kar je Odrešenik storil za nas pred 2000 leti. Predvsem smo to odrešenje prejemali in okušali.
Cerkev od blizu spremlja delovanje Svetega Duha. V zakramentih se namreč odrešenje dogaja v današnjih časih. Prav tako Cerkev oznanja Božjo Besedo in še več. Cerkev ima privilegij videti, kako Božja Beseda spreminja življenja, kako verne opogumlja in krepi.
Kakor Marija premišljujmo odrešenje, ki se dogaja v našem času. Ostanimo v premišljevanju, da bomo lahko ohranili darove velike noči. Zahvaljujmo se, zato
Kristus je ustanovil Cerkev, da bi v moči Svetega Duha delala to, kar je pred 2000 leti delal učlovečeni Bog. Okrepljeni z velikonočnimi skrivnostmi smo poslani v svet. Dolžni smo oznanjati Božjo Besedo, s svojimi besedami in še bolj z življenjem.
Odprimo se Božji milosti v svetih zakramentih, v spovedi in evharistiji. Dovolimo, da preko naših življenj na svet prihaja odrešenje. To je dar velike noči za naš čas.
Pomislim sedaj, kako bom dovolil, da po meni prihaja Odrešenik. Komu naj bom v spodbudo? Kdo potrebuje spremljevalca na poti vere? Tudi jaz sem Cerkev in kakor Marija sem dolžan spremljati svoje brate in sestre.
Gospod, h komu me pošiljaš? Prosim, da ne bi spregledal nobenega Tvojega povabila.
Pomagaj, Gospod, svoji Cerkvi, da bo vse, kar bo delala, v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc
