Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 17. poglavja iz Evangelija po Luku. Jezus je še na poti v Jeruzalem. Temu odlomku so dali kasneje, kot je bil napisan, naslov Nekaj Jezusovih izrekov. Po tem, ko je Jezus povedal priliko o bogatašu in ubogem Lazarju, da bi nam približal pomen spreobrnjenja, nam želi približati še moč odpuščanja in moč vere.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«
In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.
Sedemkrat odpustiti. Nikakor pohujšati. In če se zgodi, odpustiti. Se spomnimo kdaj smo sami koga pohujšali? nam je bilo bilo odpuščeno? Ali morda vse skupaj zanikamo in niti ne prosimo tistih, ki smo jih pohujšali, in Boga, da bi nam odpustili? In ko se sami znajdemo v vlogi tistega, ki odpušča - ali odpustimo ali raje ostanemo trdosrčni in se zapremo v svoj prav?
V veri to zmoremo, in še marsikaj drugega. Lahko, da je ta vera čisto majhna, a je dovolj. Samo, da je iskrena. Premišljujmo še nekaj časa in se pogovarjajmo z Bogom v molitvi.
Ob sklepu molitve pomislimo kaj nam od tega premišljevanja ostaja kot popotnica in usmeritev za življenje.
Bogu se zahvalimo za Njegovo besedo in Njegove dotike.
Pripravila: s. Polonca Majcenovič
