Iz svetega evangelija po Luku
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom. (Lk 1, 39-54)
Ne prezrimo, kako poln veselja je prebrani odlomek. Če se postavimo v vlogo svetopisemskih žena, o katerih smo brali, v vlogo Elizabete in Marije, se zavemo, da niti ne more biti drugače. Izraelsko ljudstvo je stoletja pričakovalo Odrešenika. Sedaj pa sta prejeli razodetje, da bosta prav onidve priči tega velikega dogodka. Preprosti ženi, a izbrani, da bosta gledali velike reči.
Kaj pa mi? Imamo razlog za veselje? Se odrešenje tiče tudi nas? Morda si ne upamo reči, da ne, saj smo vendar verni, a prav tako morda v srcu čutimo, da se nas to dotika v manjši meri kot Marijo in Elizabeto. V resnici pa ni tako. Ko je neka žena blagorovala Odrešenikovo mater in dojiljo je Jezus misel dopolni tako: “Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.”
Prisluhnimo še enkrat prvemu delu evangeljskega odlomka in bodimo pozorni na izraze veselja. Ob poslušanju se učimo ob njunem zgledu, da bi tudi mi znali v svoji notranjosti odkriti razloge za veselje v Svetem Duhu, saj je tudi nam oznanjena Božja Beseda, ki jo sprejemamo v svoje življenje.
Elizabeta nas je spomnila na to, kaj nam odpira srce za Gospoda, ki vstopa in s seboj prinaša radost in veselje do življenja: vera in predanost Gospodu.
Sedaj Gospoda prosimo za vero in da bi bila naša srca odprto Zanj. On nas lahko napolni s Svetim Duhom. Prosimo in ne nehajmo prositi, da On sam omehča naša srca.
Ob srečanju z Elizabeto je Marija zapela hvalnico Gospodu. Ne pozabimo na hvaležnost, ki odpira srce za Boga. V svojih mislih sestavimo moltev-hvalnico, v kateri po Marijinem vzoru slavimo Gospoda za Njegova velika dela.
Marija je bila vedno naravnana na Boga. Praznik Vnebovzete želi to še posebej poudariti. Priporočimo se ji, da nam pomaga k Bogu dvigati vse naše živeljenje. Priporočimo ji vse, kar ta hip nosimo v srcu: od svojih skrbi do tistega, česar se veselimo. Od uspehov do polomij življenja. Od nam dragih ljudi do tistih, ki so nam v breme … Vse ji izročimo s prošnjo, da nam s svojim zgledom pomaga živeti tako, da nas bo vse dvigalo k Bogu.
Kraljica Vnebovzeta, prosi za nas in nam pomagaj živeti življenje tako, da bo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.
Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc
