Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Luku.
Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.
Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.
V današnjem evangelijskem odlomku srečamo ženo, ki je izgubila vse. Doletela jo je za mater neznosna bolečina. Obenem pa je postala negotova njena prihodnost: brez sina je postala povsem nezavarovana.
Pa vendar: Ženska ni bila sama. Spremljala jo je velika množica, mnogo ljudstva. Najbrž iz sočutja. A nihče ji ni mogel povrniti tistega, kar je izgubila. Kljub veliki množici je ostala brez pomoči. Dokler ni srečala Jezusa … Morda tudi jaz nisem sam, a nihče ne more zares odgovoriti na potrebe mojega srca, na težo mojega življenja. Ta odlomek me vabi, da se zavem, da je z mano Jezus. Opazujem ga lahko, kako ne gre mimo žalostnega pogrebnega sprevoda. Ko Jezus vidi stisko, se ne umakne ali gleda od daleč. Pristopi k ženi in se zanima zanjo.
Jezus, tudi k meni pristopaš. Zanimaš se za to, kar se mi prav ta hip dogaja v življenju. Mar ti je zame … Zraven si in poznaš situacijo. Jezus, utrdi me v prepričanju, da si zraven in da razumeš …
Opazujemo torej Jezusa, kako pristopa k človeku, ki trpi zaradi smrti.Vprašajmo se torej, ali tudi pri meni zmanjkuje življenja? Kaj v meni je v resnici mrtvo? Kje je postalo življenje prazno? Kaj potrebuje Božjega Duha, da bi oživelo in postalo rodovitno? Morda živim odnos, ki je prazen, hladen, ki ne vodi nikamor?
Jezus, kaj v meni želiš obuditi? Kaj je tisto nad čemer sem jaz že obupal, ti pa bi raje obudil in poslal nazaj v življenje? Pomnoži mi vero, da Ti, ki si Življenje, lahko prineseš življenje, živost med nas in v mene samega. Ti zmoreš vrniti življenje tja, kjer usiha, upanje, kjer je to umrlo.
Jezus, ti si pot, resnica in življenje. Ti edini lahko daš življenje. Pošiljaj ga tja, kjer smo potrebni ozdravljenja, da te boda vsa naša življenja slavila.
Pripravila: s. Ema Alič
Evangelij prebrala: s. Urša Marinčič
Glasba: Molim Te v življenju, s. Klara JarcFoto: s. Ema Alič
