Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Mateju.
Ko je Jezus prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.
»Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.«
Stotnik Jezusu pripoveduje: »moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi«, ne prosi ga, naj služabnika, ki mu je najbrž zelo pri srcu, ozdravi, temveč mu izroča njegovo bolečino.
Naučimo se izročati Jezusu vse, kar nosimo v srcu, vse kar doživljamo, kar doživljajo naši bratje in sestre, še posebej če trpijo.
Molitev je predvsem v izročanju. Prej kot prošnja, je molitev zaupanje.
»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«
Stotnikove besede so nam znane, saj jih izgovarjamo tik pred sv. obhajilom. A se kdaj tudi zares zavedamo, kakšna vera se skriva za temi besedami? Stotnik z njimi izrazi, da Jezusu tako zelo zaupa, da ne potrebuje nobenih znamenj, le njegovo besedo. Tako zelo zaupa Jezusu, da je, brez da bi videl, prepričan, da bo naredil dobro njegovemu služabniku.
Ko gledam stotnikovo držo, se mi zdi, da nasprotno od njega, jaz pogosto potrebujem znamenja, dokaze, zagotovila in potrditve. Najbrž zato, ker mu ne zaupam popolnoma.
Danes nas Jezus vabi, da mu zaupamo, da zaupamo v njegovo besedo, ne da bi iskali drugih znamenj. Najlepše znamenje je zaupanje ter molitev v prepričanju, da smo slišani.
Zaupam, da me Bog ljubi in zaupam, da vedno dela tisto, kar je v skladu z njegovo ljubeznijo do mene. S psalmistom lahko rečem: »kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša.« (Ps 131,2).
Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.
Pripravila: s. Martina Štemberger
Glasba: Forest Lullabye - Asher Fulero
