Mojca Fatur je uveljavljena gledališka in filmska igralka, ki je na svoji umetniški poti skozi leta ustvarila številne kompleksne in čustveno močne vloge. Prejela je več priznanj. Njena zgodba presega umetnost. Mojca Fatur je tudi iskrena, srčna pripovedovalka življenja. Ob izidu njene knjige »Zdrava« smo se z njo pogovarjali o zdravju, odnosih - tudi do sebe in sveta širše. Je dokaz, kako je tudi iz najtežjih preizkušenj mogoče zrasti.
Mojci se zdi pomembno spregovoriti (tudi)o notranjih stiskah, oklepih, zaledenelih travmah in o osebnih doživetjih, ki nas zaznamujejo. Nas jih je strah. To so primarne rane, s katerimi se kot otroci nismo mogli soočiti. »Saj ni treba, da so za njimi močne zlorabe, zapuščenost … najbolj ranjeni smo od neprisotnosti. Prve rane se začenmos tem, ko starši niso polno prisotni, lahko so prisotni fizično, ne pa v duhu. Opazujem mamice, ko peljejo otročka v vozičku, ali ga dojijo, pa ne gleda otroka v oči, ampak v telefon. »To je neprisotnost, ki rani.
V resnici mi je bolezen dala najdragocenejše darilo- sebe sem dobila nazaj. Za zdravje sem se morala poglobiti v globine svoje biti, kjer najdemo najbolj primarno esenco.
»Bolezen me je naučila tudi prepoznavanja, kaj je moje in kaj ni, kaj drugi “projecirajo” name. Šokirana sem, kakšna družba postajamo. Moji nameni so čisti, če je nekdo to sposoben sprejeti, prav, če ne, pa tudi.«
Ob knjigi »Zdrava«, ki jo je Mojca napisala o svoji izkušnji z boleznijo in predvsem o poti do vnovičnega zdravja, smo jo v oddaji »Via positiva« vprašali tudi, zakaj se je odločila za knjigo, kako se je pisala. Kakšen je njen odnos do življenja in zakaj je pomembno, da se ob bolezni ne poistovetimo z njo?
»Najprej sem želela čim bolj razumeti bolezen. A, kot pravijo, kamor gre moja pozornost, tja gre moja energija, tisto hranim. Zato sem se vprašala, želim biti čim bolj bolna ali zdrava? Zaprla sem vse zavihke o bolezni in začela zelo globinsko raziskovati pot do zdravja. Po eni plati skozi knjige, dokumentarce in pod drugi skozi sebe, navznoter. Kakšni občutki gredo skozi mene ob misli na zdravje?«
»Ogromno energije porabimo za to, da v sebi tiščimo navzdol in skrivamo tiste dele sebe, ki niso najlepši, vsi se kdaj zlažemo, smo nevoščljivi … , ko bi jo pa lahko za ustvarjalnost, ljubezen, za odnos in radost. Odrasli lahko izbiramo. Česa se bojimo? Soočimo se. Ko se sprejmemo, sprostimo ogromno energije, in s tem se začne zdraviti tudi naša celovitost.«
