1. Govornika
dr. Andreja Pšeničny je psihoterapevtka in avtorica, specializirana za psihodinamsko in razvojno-analitično razumevanje osebnosti ter odnosov. V epizodi razčleni zaupanje, paranojo in njune razvojne ter strukturne temelje.
Iztok Prosen je skupinski terapevt in soavtor podcasta Diskretni šarm drznosti. V pogovoru deluje kot refleksivni sogovornik, ki odpira izkustvene in relacijske vidike obravnavane teme.
2. O epizodi
Epizoda obravnava zaupanje in paranojo kot kvalitativno različna psihična položaja, ne kot nasprotna pola iste lestvice. Posebej je poudarjena razlika med zdravim spektrom zaupanja, ki temelji na integraciji izkušenj in preverjanju realnosti, ter patološkimi oblikami, kjer prevladujeta cepitev in projekcija.
Osrednja teza epizode je, da zaupanje ni racionalna odločitev, temveč razvojno pridobljena sposobnost, ki nastane iz ponavljajočih se izkušenj čustvene odzivnosti drugega. Paranoja je predstavljena kot obrambna struktura, ki posameznika ščiti pred ranljivostjo, a hkrati onemogoča resnične odnose.
Poseben poudarek je namenjen razlikovanju med intuicijo in paranojo ter razumevanju, zakaj brez tveganja in ranljivosti zaupanje ne more obstajati.
3. Ključne točke
• Zaupanje ni kompromis med paranojo in naivnostjo, temveč samostojna psihična sposobnost.
• Paranoja ni pretirana previdnost, ampak strukturna nezmožnost videti drugega kot celoto.
• Brez ranljivosti in tveganja ni zaupanja, temveč le nadzor ali umik.
• Stabilen in dober odnos je lahko za paranoidni del osebnosti bolj ogrožajoč kot slab odnos.
4. Najboljši citati
»Zaupanje ni naivnost. Zaupanje pomeni, da lahko spustim obrambe, ker imam izkušnjo, da drugi ni proti meni.« — dr. Andreja Pšeničny [08:32]
»Paranoja ni napačna interpretacija realnosti, ampak obramba pred bližino in odvisnostjo.« — dr. Andreja Pšeničny [34:15]
»Zaupanje se začne tam, kjer tvegam, da bom ranljiv – brez tega ostanemo v varnih, a praznih odnosih.« — dr. Andreja Pšeničny [56:04]
»Intuicija odpira prostor za pogovor, paranoja pa ga zapre. Pri paranoji dialog sploh nima več vstopa.« — Iztok Prosen [47:20]
