Boris Kobal je slovenski javnosti najbolj poznan po kultni satirični oddaji TV Poper in aferi s plagiatom leta 2019. A to še zdaleč ni vse. Glavni junak vznemirljive knjige 100 km se je razgovoril in razkril s pomočjo vodenih intervjujev oziroma »videnih monologov«, ki so potekali večino lanskega leta in jih je vodil nagrajeni in priznani pisatelj Davorin Lenko. Tako je nastala kolažirana biografija, ki deluje na način spomina, saj je nepredvidljiva, preskakuje in povezuje, odkriva in se muza, ob tem pa ves čas navdušuje. Lenko je ob tem povedal: »Menim, da sva z Borisom ustvarila zelo posebno knjigo. Netipično in brez olepšav. Knjigo, ki je neposredna, celo surova – tako tematsko kot v načinu podajanja zgodbe. V najinih pogovorih, ki so bili osnova za to knjigo, sva se konstantno pomikala naprej in nazaj v času na relaciji Trst–Ljubljana in se bolj kot na kronološko natančnost osredotočala na osebo, Borisa, ki ta čas in prostor povezuje in komentira. Teme, o katerih piševa, pogosto niso lahke in prijetne, a so žal pomembne tako za razumevanje polpretekle zgodovine kot za sedanjik. In tudi zato se strinjam z Borisom, ki nekje v knjigi pravi, da včasih komedija (ali satira) useka huje in močneje kot tragedija. 100 km je vsekakor knjiga, kakršne nikdar nisem pričakoval v svojem opusu – in hkrati (ali pa ravno zato) knjiga, ki me je vzpodbudila k razmišljanju o temah, ki se jih sam verjetno ne bi nikdar lotil.«
Naslovnih 100 kilometrov dodatno razgibano opiše Boris Kobal: »100 kilometrov, tisočkrat in tisočkrat prehojenih in prevoženih, da bi se lahko z zavezanimi očmi varno pripeljal na eno ali drugo destinacijo. Videl sem rasti primorsko avtocesto in propadanje države. Iz Trsta v Ljubljano in nazaj sem na začetku vozil dobre tri ure, danes pa je ura vožnje, če seveda ni zastojev. Ampak zastoji so vedno. So stalnice na tej moji prehojeni in prevoženi poti. In med enim zastojem in drugim je mineval čas. Moj čas, za katerega sem v svoji mladostni objestnosti mislil, da ga imam v oblasti, a se je izkazalo, da je on gospodar mojih dni. Vse, kar mi je v tej knjigi uspelo, je to, da mi ga je uspelo zajeziti v spominu in Davorinu gre moja hvaležnost, da je znal s svojo rahločutno pisateljsko intuicijo vse te spomine povezati v smiselno celoto. Skupaj sva prerešetala to spominsko žetev skozi sito, da je na koncu ostalo nekaj zdravih zrn. Vse drugo je balast, življenjski otrobi, neokusni, a polni zdravih vlaknin.« Nujno branje, ki odstira številne plasti, ne samo portretiranca, temveč tudi družbe.
