V resnici nobeno besedilo nikoli ne bo dokončano. Konec besedila ne obstaja. Tekst – pisan z besedami – je medij brez konca. Po drugi strani pa tega, žal ne moremo trditi za glasbo, politiko, in bodočnost.
Niti dva nista enaka, in noben ni popoln.
Po tej logiki tudi nobena scena ni zares popolna. Tudi nobeno prizorišče v kakršni koli obliki ni popolno. Performativnost je najslabši plagiat tega kar lahko imenujemo resnica. Angleški žurerji – tisti, ki so se želeli izogniti svojim koreninam generacije Woodstock – so po (ne)srečnem umoru Berlinskega zidu leta 1989 našli zatočišče v rave glasbi. Želeli so si le to, da bi njihova konservativna vlada končno izginila in ostala zgolj opomba v času, s katerim prihodnje generacije ne bodo imele stika. Konzervativizma ni možno interpretirati. To pa je najslabši plagiat svobode.
Vendar pa so sami omogočali splošno pasiven mindset: tako rejverji, kot tudi zelo energični klaberji niso izrecno želeli sodelovati v politiki in družbenem življenju nasploh – želeli so si konca politike. Razmislek o genocidu vseh misli zahteva posebnega človeka – medtem ko na videz resnično govori o enakosti in boljšem življenju za vse.
Umetniška scena v mestu Washington D.C., vsaj v poznih sedemdesetih in v zgodnjih osemdesetih, je bila sestavljena iz dveh – dandanes zelo omenjanih – glavnih struj: hardcore gibanja, ki ga sestavljajo skupine, kot so Bad Brains, Minor Threat in S.O.A., ter gibanja Go-Go. Tukaj so, seveda, najbolj pomembni Trouble Funk in Chuck D. Skratka, gre za interno povezavo dveh (metafizičnih, socialnih) prostorov, ki sta obstajala v istem času.
Dolgo preden se je business Nirvane zares uveljavil, prostora za, recimo, Henryja Rollinsa na MTVju ni bilo. Hardcore je bil podmnožica podmnožice podmnožice – kot je zapisal glasbeni kritik Michael Azerrad v svoji knjigi Our Band Could Be Your Life: Scenes from the American Indie Underground 1981 – 1991 (2001.):
“Že leta 1981 se je underground balkaniziral. Moral si biti insajder, da si sploh izvedel za obstoj [benda kot so] Minor Threat, ne glede na to, da si dejansko slišal njihovo glasbo. Bili so zvezdniki podskupine (DC hardcore) podskupine (nacionalna hardcore scena, ki jo je ustvaril Black Flag) podskupine (punk). In sploh se niso potrudili, da bi prestopili v kaj večjega - čeprav je na koncu že sama možnost raztrgala skupino.”
Več kot le enkratna stvar, Minor Threat je bil odločen, da bo divjal naprej, dokler je positive mental attitude vrel v njihovi krvi. Čeprav je ideologija benda Bad Brains povzročila (nastanek) tako Minor Threat kot njihove sestrske skupine, so se lahko pozicionirali kot ena izmed velikih skupin v mestu – vsaj tako še dandanes pravi Rollins.
Naj se vrnem nazaj k prej omenjenemu poslu Nirvane: Mark Fisher je v svoji knjigi Capitalist Realism: Is There No Alternative? (2009.), opisal ideološki okvir inherentno nepravičnega sistema, hiperosredotočenega na premikanje meja etičnega dobička:
“”Alternativno” in “neodvisno” ne označujeta nečesa zunaj glavne, [mainstream] kulture; prej so to stili, pravzaprav prevladujoči slogi znotraj mainstreama. Nihče ni utelešal te slepe ulice bolj kot Kurt Cobain in Nirvana. Zdelo se je, da je Cobain v svoji strašni otopelosti in brezobzirnem besu dal utrujen glas malodušju generacije, ki je prišla po zgodovini, katere vsak korak je bil pričakovan, sledljiv, kupljen in prodan, še preden se je sploh zgodil. Cobain je vedel, da je le še en spektakel, da na MTV nič ne veseli več kot protest proti MTVju; vedel je, da je vsaka njegova poteza kliše, ki je bil vnaprej napisan, vedel je, da je kliše tudi to, da se zaveda. Slepa ulica, ki je paralizirala Cobaina, je natanko tista, ki jo je opisal [Fredric] Jameson: tako kot postmoderna kultura nasploh se je Cobain znašel v 'svetu, v katerem stilistične inovacije niso več mogoče, [kjer] je vse, kar je ostalo, posnemanje mrtvih stilov, govorjenje. skozi maske in z glasovi stilov v imaginarnem muzeju'. Tukaj je tudi uspeh pomenil neuspeh, saj bi uspeh pomenil le to, da si novo meso, s katerim se sistem lahko hrani. Toda visoka eksistencialna tesnoba Nirvane in Cobaina pripada starejšemu trenutku; kar jim je uspelo, je bil pastiš-rock, ki je reproduciral oblike preteklosti brez tesnobe. Cobainova smrt je potrdila poraz in vključitev rockovskih utopičnih in prometejskih ambicij. Ko je umrl, je rock že zasenčil hip hop, katerega svetovni uspeh je predpostavljal ravno tisto vrsto predkorporacije kapitala, na katero sem namignil zgoraj.”
Kdaj je, torej, umrla protikultura?
Morda takrat, ko Cobaina ni bilo več. Ali pa mogoče, da je umrla precej prej kot je bil Cobain “v načrtih”. Tega nikoli ne bomo vedeli.
The rest – as they say – is history.
Prispevek pripravil: Ivan Slijepčević
