Moj prvi obisk v umetniškem ateljeju v podhodu Ajdovščine je bil ogled predstave Razredni sovražnik zasedbe Odprta scena. Skupina nadobudnih gledaliških ustvarjalcev, se je že predstavila z avtorsko predstavo Vse kar je, lani decembra pa je premierno predstavila avtorsko delo po motivih dramskega besedila Razredni sovražnik (Class Anemy), avtorja Nigela Williamsa.
V zgodbi nastopa šest učencev, ki kot v Beckettovi Čakajoč Gadota, čakajo na učitelja, ki ga nikoli ni. Gledalec priča dinamiki odnosov med sošolci, kjer glaven antagonist in pretepač prisili sošolce, da vsak odpredava eno lekcijo. Slovensko adaptacijo Razrednega sovražnika smo že videli na filmskih platnih leta 2013 v režiji Roka Bičeka, kjer sicer glavno vlogo igra strog profesor nemščine Robert (Igor Samobor). V filmu se 4.C upre profesorju, ki naj bi s svojim osornim pristopom do nemščine in obsojajočimi komentarji, spravil eno od dijakinj do tega, da naredi samomor. Ustvari se razkol med šolo kot insitucijo, ki brani svoj ugled in dijaki, ki branijo svoj moralni prav. Na podoben narativ naletimo tudi v francoskem filmu Razred (Entre les murs) iz leta 2008, kjer protagonist, učitelj francoščine, poskuša disciplinirat razred, na kar naleti na tenzije, nasilje in etnične zbadljivke s strani dijakov.
Narativ srednješolcev, ki se zoperstavljajo zatiralem in tiranskem sistemu je precej generičen, zato pred ogledom še ene interpretacije Razrednega sovražnika, nisem pričakovala velikih preobratov.
Ob vstopu v dvorano, čeprav na prvi pogled to ni, zaslišim »A bo še kdo čaj?«. Pred sabo zagledam oder z minimalistično scenografijo – šolska tabla in par miz ter režiserko Tio Lončar, ki skrbi, da občinstvo ne bo premraženo. Majhna dvorana, majhna publika in topel čaj. Prav idilična scena. Sledi zatemnitev. Predstava se začne s posnetkom pogovora, kjer eden od dijakov priznava svoje nezadovoljstvo in muke, ki jih doživlja v šoli. Po glasbeni spremljavi se na odru pojavijo Kragulj (Maks Mihajlović), Plunk (Smiljan Hude), Valček (Robert Kladnik), Hitači (Luka Kotnik) in Lisica (Ana Pribošič). Precej hitro postane jasno, da je Kragulj tisti, največji 'jack', ki da jasno vedeti, da je on nad patetičnimi profesorji in bedno šolo, ki mu nič ne da. Hiarhija v medosebnih odnosih se izriše že v prvih minutah prizora, ko se Mujo (Primož Đuričić Žibert) po premestitvi zaradi razbijanja oken, vrne v razred. Fantje ga poskušajo nadoknaditi z vsemi zamujenimi potegavščinami. Valček, kot Kraguljeva desna roka, heroizira njegove domiselne vragolije, tudi tiste z novo socialno delavko s karakterjem, čeprav se te verjetno nikoli niso zgodile. Hkrati pa živi v prepričanju, da so udarci in zbadljivke usmerjene proti njumu le odraz prijateljstva med njim in Kraguljem. Hitači, kar v urbanem slengu pomeni spolna igračka, že samo po sebi pove, da je predvsem za Kragulja razredna igračka, preko katere lahko z norčevanjem manifestira svojo maskulinost. V desnem kotu pa se z vmesnimi pripombami oglaša Plunk. Lik je reprezentacija Vladimirja iz Čakajoč Gadota in protiutež Kragulju, ki v tem kontekstu pooseblja impulzivnega in pesimističnega Estragona. Plunk, tako kot Vladimir predstavlja intelektualca, glas rácia in optimizma, ki pregovarja Estragona – Kragulja , da morda bo vselej eden od profesorjev danes prišel v učilnico.
Po premisleku, kaj vse bi lahko ušpičili, Kragulj predlaga, da vsak izmed njih odpredava en predmet, saj je na koncu dneva bolje, da ostanejo v šoli kot da gredo domov. Prva implikacija, ki gledalcem sporoča, da dijaki ne prihajajo iz socialno idealnih okoliščin. Hitači se loti predavanja vrtnarjenja, ki se začne z zgodbo njegovega očeta, njegovih rož in ločitve z materjo. Spoznamo, da bolj kot vrtnarjenje Hitači občuduje preprostost in lepoto rož, ki simbolizirajo upanje za boljše življenje, ki se oklepa tudi sam, tako kot njegov oče. Kragulju se seveda zdi predavanje o vrtnarjenju za ženske, pravi 'deci' ne vrtnarijo, temveč svojo moškost dokazujejo v postelji. Predavanje o spolni vzgoji preda Valčeku, ki v vsej svoji plašnosti pred Kraguljem, komaj stoji pred tablo, na kar se izkaže, da mu je tema bolj tuja kot sam razglaša. Naslednja na vrsti je bila Lisica, ki se je odločila, da bo odpredavala temo, o kateri ima največ za povedat – o čefurih. Lisica skozi osebno zgodbo njene matere in njenega nasilnega čefurskega partnerja, ganljivo in iskreno bruha čustva, ki jih čuti do čefurjev. Kleje njihovo vseprisotnost, v parkih, na trolah, v šolah, na ulicah ter njihovo brezbrižnost in vzkipljivost. Pravi, da so vsi isti, vključno s Kragujem in Mujotom.
Mujo, čefur, katerega osebnost je razbijanje oken, se odloči, da bo svoje veščine podelil s sošolci. Kaj je razlika med dvojnim steklom in trojnim steklom? Eno se težje razbije kot drugo. Nastop lika predstavljal komičen oddih, saj njegova zgodba nima globjega pomena, je le pripoved Mujota – razbijalca oken. Tenzija počasi naraste, ko se svoje ure predavanja loti Plunk. Kot 'debelušček', se odloči, da svoje sošolce nauči kuhati pasulj. Med njegovim predavanje prepoznamo resničen odnos med Plunkom in Kraguljem, ki je poosebitev odnosov med Vladimirjem in Estragonom. Plunk je namreč bil prvi, ki je Kragulju ponudil zavezništvo, njun odnos pa se zaplete, ko drug drugega začneta zbadat, do točke, ko ga Kragulj izzove naj dokaže, da ni mevža.
Kragulj pretepe Plunka, nad čem so sošolci zgroženi in še bolj prestrašeni nad Kraguljem kot so bili. Zoperstavi se mu celo Mujo, ki v tistem trenutku dokaže, da je zrelejši in večji od plitkih čefurjev iz Lisičine pripovedi. Kot zadnji tudi Kragulj odpredava svoj predmet – samoobramba. Kragulj dokaže, da ni zmožen reševati odnosov drugače kot skozi konflikt. Kot impulziven, razbijaški in dominanten, je lik Kragulja personifikacija razrednega sovražnika v dobesednem pomenu.
Razredni sovražnik zasedbe Odprta scena se v socialno-ekonomski dimenziji bistveno razlikuje od izvirnika, kjer je pojem 'razredni sovražnik' vezan predvsem na boj nižjega razreda proti bogatim. Čeprav v predstavi prepoznamo, da gre za socialno ogrožene in etnično diskriminirane, ni prepoznati kolektivnega boja proti družbeni segregaciji. Razred se bori proti Kragulju z izražanjem šibkosti in emocionalne zrelosti, tega česar sam ni zmožen. Kragulj pa se kot iracionalen upornik bori za lastno integriteto in proti nečemu, kar ga sili v to, da se spremeni. Bodisi gre za šolski sistem ali prijatelje.
Izjemno talentirana igralska zasedba suvereno in prepričljivo odigra kompleksne, na trenutke toksične odnose, ki so v marsikaterem srednješolskem razredu stalnica. Čeprav gre za zelo očitno stereotipizacijo čefurjev in najstnikov, je primeren pristop za namene izvedbe lokalne adaptacije britanske klasike. Predstava je refleksivna, saj nas opominja na razmerja moči v slovenski družbi in na njihovo samoumevnost, ki se kaže na vsakodnevni ravni, čemur pa se lahko,tako kot srednješolci upremo z zdravim razumom in občutkom do sočloveka.
V tem kontekstu, bi zaključili ta komentar s citatom »Smo svobodnejši kot mislimo« vsaj pravi francoski filozof Michel Foucault.
V naš studio pa smo povabili tudi glavnega igralca v predstavi Razredni sovražnik in poklepetali o teatru, sprejemcih, neuspehih ...
Odprta scena : Maks Mihajlović; iskreno o neuspehih, sprejemcih in ljubezni do umetnosti
Avtorica oddaje: Mojca Jevšek
