FUTURA
Eksistencialna kriza, vendar čigava eksistenca? Naša. Eksistenca mladih. Film Fotura, ki je bil posnet konec leta 2019, v režiji Petra Marcella, Francesca Munzija in Alice Rohrwacher v Italiji, predstavlja pripovedi mladih, ki odgovarjajo na “eksistencialna” vprašanja o prihodnosti v svoji domovini ter o tem, kako dojemajo odraslost. Kot mladi Slovenki mi je film dostavil številna emocionalna vzburjenja, ki niso nastala le zaradi poistovetenja z mlajšo generacijo in njihovimi stališči, filmu doda udarno noto vključitev epidemije COVIDA-19. Nekaj je na auri vizualne podobe mladih, ki nosijo maske in pesimistično, z razumljivo mero cinizma in humorja, govorijo o svoji prihodnosti. Vedno me presenetijo obrazi boomerjev, ki na neresnost in besede mladih: »Ne vem, nimam pojma, kaj bom v lajfu itak nič ne moremo spremenit.«, reagirajo ne samo zgroženo, temveč razočarano. Prav paradoksalno je, da merimo infantilnost mladih glede na standarde starejših generacij. Generacij pred mediatizacijo in digitalizacijo in generacij, ki se poveličujejo s frazami »ko sem bil v tvojih letih, sem nardil že pet otrok, zgradil tri hiše, kupil dva avta....«. Mogoče pretiravam, ampak bi se strinjala, da gre za pritisk, ki se izvršuje na mlade, bodisi si te besede vzamemo k srcu ali ne. Govorim o interakcijskem pritisku, na mikro nivoji, na nivoju zbadljivk. Spraševanje mladih o njihovi prihodnosti v družbi stoinenih tveganj, ki je mimogrede produkt 'kiksov' starejših generacij, je svojevrsten žanr provokacije. Film Futura ne sprašuje mladih o njihovi prihodnosti zato, da bi prikazal stanje mladih ali njihova stališča, temveč je manifestacija moralne panike o prihodnosti naše družbe, če razširimo – naše civilizacije. Tiktakajoča bomba, ki jo v rokah držijo starejše generacije, je čas, prihodnost. Prespraševanje mladih o njihovih vrednotah in stališčih je preverjanje znanja in kompetenc, da bo primopredaja prihodnosti prišla v dobre roke. Pa vendar, če smo realni, gre za povsem organski družbeni proces, ena generacija odide, druga pride. Ena velika pripomba na trenutno situacijo je, da ne bi škodilo, če bi mladim izkazali več zaupanja predvsem pa spoštovanja, glede na obdobje v katerem živijo ter tegobe, ki pridejo kot priloga, ki je nismo naročili. Naslednjič bi naročila globalno pandemijo brez zanemarjenja mladih prosim.
Mojca Jevšek
FUTURA
Kaj je prihodnost? Hiša, otroci, avto, služba? Vračati staršem za leta, ko so nas vzgajali in preskrbovali (nekateri bolj, nekateri manj)? Solidarnost, spoštljivost, pravičnejši svet? Svet, kjer je tvoje delo to, kar te izpolnjuje?
Dokumentarni film Futura spremlja skupine mladih po Italiji in jih sprašuje o njihovih pogledih na svet, prihodnost, družbo. Bližnji posnetki obrazov mladih, ki gledajo naravnost v kamero. Ker so le posnetki na platnu, me ni strah gledati nazaj. Ne odvrnem oči, oni pa tudi ne. Čas imam, da jih vidim primarno kot… ljudi. Pravijo, da nas bo rešila človečnost. Ali človečnost izhaja iz prepoznanja človeškosti v sočloveku? Človeškost tega, kako nevede izražamo skozi oči?
Gostje pogovora, ki je potekal po filmu, so se na podlagi filma navezali na vrednote. Ali so vrednote minljive? So univerzalne, večne, a prepredene z zgodovino časa, ideologij, kulture? Seveda se v povezavi s človeškim notranjim svetom postavlja več vprašanj kot odgovorov. Obstajajo razlike, ki jih opazimo skozi potovanje prek različnih lokacij v Italiji – Milano, Benetke, Rim, vasi, katerih imen si najbrž ravno zaradi majhnosti nisem zapomnila, kljub temu, da so si v svojem bistvu vse enakovredne. Odvisne so v veliki meri od tega, kje in kako smo odrasli, kdo je naš družbeni krog, naše materialno stanje in družina. Na nas so plasti in plasti prevzetih prepričanj in pogledov, trd oklep, brez katerega se počutimo izgubljeni in ranljivi. Mi pa se raje pogovarjamo samo o razlikah med nami, in tem, kaj je prav – in naše je definitivno prav, vsaj do večje mere kot pri prejšnjih generacijah, kajne? Kdo bi vedel. Morda bi se strinjala, da se z vsako generacijo približujemo temu, kaj je prav – imamo sito, ki glede na naša življenja bolj temeljito razbere, kaj je za človeka ključno. Na podlagi primerjave večih življenj vendarle lahko natančneje odčitamo, kaj pomeni dobro življenje, kajne?
Glasbenik Tschimy je na vprašanje o tem, kaj je vloga umetnosti, odgovoril, da jo bolj vidi kot obliž, ne kot radikalno dejanje. Ko tako pomislim, umetnost v današnji družbi, vsaj na našem koncu sveta, je obliž. Ko smo obdani s toliko umetniške svobode, in posledično s toliko umetnosti, je težko biti radikalen ali s pomočjo umetnosti sprožiti gibanje. Kvečjemu prispevamo k dotoku informacij, idej, pogledov. In ko se nekomu ali neki skupini ljudi približamo, ko se jih osebno dotaknemo – smo obliž. Pa režiserka Urša Menart poda repliko: saj je tudi biti obliž pomembno. Vsak kdaj potrebuje obliž.
(In navsezadnje, če se zopet vrnemo na vrednote – le-te pridobijo resnično vrednost šele takrat, ko se zrcalijo v dejanjih.)
Nika Pušlar
Film Futura je od 12. maja na voljo za ogled v Kinodvoru. Radio Eter, kot ambasador mladih vljudno nagovarja k ogledu filma o prihodnosti mladih in vabi k razmisleku o predstavljeni temi v fimu.
