Priznam, kot zelo velika oboževalka skupine Arctic Monkeys skorajda ne morem verjeti, da pišem recenzijo njihovega koncerta. O koncertu, ki se je končno zgodil to poletje sem sicer sanjala od trinajstega leta. Že od marca, ko sem izvedela, da se bodo odpravili na turnejo, sem se skušala dokopati do karte. In zaradi ugodnosti ter ponujene priložnosti, da obiščem še madžarsko prestolnico, sem se odločila, da se koncerta udeležim v sklopu festivala Sziget.
Na kratko o festivalu:
Festival Sziget (madžarsko: Sziget Fesztivál, pomeni "Festival na otoku") je eden največjih glasbenih in kulturnih festivalov v Evropi, ki poteka vsako leto v avgustu, v Budimpešti, na otoku Obuda. Tu se zvrsti več kot tisoč dogodkov.Ta enotedenski festival se je iz razmeroma skromnega študentskega dogodka, prvič organiziranega 1993, razvil v enega izmed najbolj prepoznavnih evropskih rock festivalov. Približno polovica obiskovalcev, ki se festivala udeleži, je tujcev, ki prihajajo zlasti iz zahodne Evrope.
Letos je na glavnem odru nastopilo nekaj velikih imen popularne glasbe, od Due Lipe, Calvina Harrissa, Justina Bieberja, do skupin, kot so Tame Impala, Kings of Leon in Arctic Monkeys.
Ker sem festival obiskala samo za en dan, so moji vtisi zelo pomanjkljivi. Sam dogodek je zaradi velikega števila ljudi, scenografije in gostujočih glasbenikov, zelo zanimiv. Zmotilo me je to, da so odri postavljeni preveč blizu eden drugemu, tako, da si na določenih točkah lahko hkrati slišal tri koncerte. Pa oblaki mivke, ki so jo dvigali plešoči obiskovalci, in so dražili nos in oči, zaradi česar je večina obiskovalcev čez nos nosila rutke.
Koncert se je začel okoli devete ure, zato sem si vzela čas, da se sprehodim po otoku. Ko sem prišla do glavnega odra, da bi si priborila dobro mesto v gneči, sem se srečala z prijateljicami iz Slovenije, ki so bile na Szigetu že cel teden, nato pa sem se spoznavala in se pogovarjala z domačini iz Budimpeste, pa obiskovalci iz Turčije in celo iz Kalifornije. Tako kot jaz so bili zelo navdušeni in so komaj čakali na koncert.
Točno ob 21:15 so se luči ugasnile, in začel se je uvod. Predvajala se je glasba, ki je spominjala na uvodne špice TV oddaj iz sedemdesetih, hkrati pa so na odru utripale rdeče luči. Nad uvodom sicer nisem bila najbolj navdušena in lahko rečem, da nekako ni sodil v repertoar. Nato je bend prišel na oder in koncert uvedel s komadom z njihove prve plate, »View from the affternoon«. Zaslišal se je globok in malce raskav glas pevca Alexa Turnerja. Zdelo se je, kot da zvok potuje med publiko in nas z svojim tonom in energijo elektrificira. Kriki, piskajoči vzkliki in skakanje množice so me v trenutku prevzeli. Ko sem gledala na oder, sem se morala kar uščipniti, po toliko letih pričakovanja se mi je vse skupaj zdelo nadrealistično.
Celoten repertoar je bil sestavljen iz njihovih največjih uspešnic, kot so Cornerstone, Why you only call me when you're high, I bet that you look good on the dancefloor, Do I wanna know, ki je publiko obnorel, R U mine?, One for the road in pa 505. To pa zato, ker na turneji niso promovirali novega albuma. Pa tudi zato, ker jih je sama zasnova festivala časovno omejevala. Odigrali so tudi nekaj komadov z njihovega zadnjega albuma Tranquility hotel base and casino. Kljub temu, da sem komaj čakala, da te s slednjega slišim in doživim v živo, sem imela občutek, kot bi mi nekaj manjkalo. Nisem doživljala skupine in njihove prave energije. Opazila sem, da nimajo več te iskrice. Kot da so malce izgubljeni, da ne igrajo ker želijo, ampak ker morajo. Izgledalo je kot da igrajo nekakšno vlogo. Mogoče so bila moja pričakovanja previsoka. Mogoče sem o tem enostavno predolgo sanjarila.
Pa vendar je njihov celotni nastop zvenel skoraj, kot bi bil posnetek. Ne razumite me narobe, koncert je bil odličen. Vse je štimalo, a meni je vendar nekaj manjkalo.
V obdobju izdaje albuma, ustvarjalec sledi določeni estetiki, ki traja samo za čas promocije le tega. Grafični podobi albuma sledi izdelava videospotov in scenografije, ter sporočilnosti koncerta. Estetika in žanr igrata pomembno vlogo pri tem, in ta sta se, sploh v skupini Arctic Monkeys, skozi čas zelo spreminjala. Na tem koncertu pa se je vse nekako pomešalo. Scena na odru je bila kot nekakšen ostanek scenografije zadnjega albuma.
Še vedno se oklepajo prav te estetike, vendar, ker ni popolnoma izoblikovana deluje površno.
Mogoče je bil tudi to eden izmed manjkajočih elementov. Hkrati pa lahko slutimo, da se pripravljajo na izdajo novega albuma, zato je estetika takšna kot je.
Danes, ko se plošče ne prodajajo več in je glasba dosegljiva kadarkoli in kjerkoli, je za glasbenike z vidika njihovega obstoja zelo pomembno, da hodimo na koncerte. Hkrati pa podoživimo občutke, ki smo jih doživeli ob prvem poslušanju njihovih pesmi. Za vedno si bom zapomnila trenutek, ko je množica prepevala. Zdelo se je kot da bend spremlja nas. Ti momenti so nepozabni in mogoče jih je doživeti samo ob glasbi v živo.
A kakor koli obrnem, zelo sem vesela, da sem bila na koncertu in jih končno prvič slišala v živo. In zagotovo lahko rečem, da ne tudi zadnjič.
Pripravila Veronika Kržičnik
