Gužva pred Kinom Šiška. Ura je 21:00, luči so začele utripati v zgornjem nadstropju in s tem naznanjale začetek. S sestro, ki je prišla z mano na koncert, se pomikava po stopnicah. Pred vrati vrsta, v moji roki pijača, po telesu čutim, kako me mrazi od navdušenja. Trebuh se obrača medtem, ko se počasi premikamo naprej. Naenkrat zaslišim vzklike publike. Ko stopiva v dvorano, ga zagledam. Sredi odra stoji, v adidas trenerki, rumenimi dredi, svetlečim nakitom in ogromnim basom. Stephen Lee Bruner, bolj poznan pod imenom Thundercat, v mikrofon vzkikne: "How are ya'll doing tonight?" Začnejo se kriki, vsi navdušeno ploskajo, midve pa se počasi premikava proti odru. Koncert, bi moral biti v aprilu, vendar so ga prestavili na junij, ravno na sestrin rojstni dan, zato je bilo navdušenje in vznemirjanje še večje. Začne se prvi komad z naslovom Lost in space. Na odru sta poleg njega še bobnar Justin Brown in pa pianist, Dennis Hamm. Bili so tako usklajeni, kot da bi si brali misli. Če želite ob poslušanju doživeti trans ali pa ste "music nerd" vam res priporočam, da si ga ogledate v živo. Thundercat je mojster improvizacije.
Komad se konča. Njegovo igranje me je popolnoma omamilo, počutila sem se, kot da lebdim v dvorani. Zavem se, da imam v roki kozarec. Spijem še zadnji požirek in zopet se začne.
Njegov repetuar je sestavljen iz nekaj najbolj poznanih komadov, ki pa se zmeraj znova spreminjajo v improvizacije. Pravzaprav, se vse tako preliva, da ne veš, kdaj se konča ali začne. Med komadom How Sway, skoraj nisem uspela slediti njegovemu eksplozivnemu tempu. Njegovi prsti so se tako hitro premikali po basu, da se je skoraj kadilo. Zvoki publike in inštrumentov so se povezali v močno napetost, ki je ni bilo mogoce prekiniti.
Komad se konča. Na prvi pogled se mi je zdel zelo sproščen. In ja imela sem prav, zelo je sproščen. Začel je komunicirati s publiko. Omenil je, da je pred kratkim v življenju naredil, kar nekaj zelo "kul" stvari. Recimo, odpotoval na Japonsko ali pa igral v novem Star Wars filmu, kar mu je veliko pomenilo.
Ob naslednjem komadu Overseas, nas je ujel v groove. Ta se je nadeljeval v Dragonball durag in pa pesem Sateliteter seveda komad Funny thing, ki je čisti "disco anthem".
"Kot poslušalci nismo vedno seznanjeni z vsem kar se dogaja v ozadju," je dejal. "Z nami so ljudje, ki nam pomagajo, držijo skupaj, so hrbtenica naše ekipe. To je za nas bila Megan. Zaradi nje sem spoznal ogromo ljudi v industriji, eden izmed njih je bil tudi moj bobnar. Pomagala je mnogim."
Nato je omenil še kar nekaj ljudi, ki so zaradi drog in drugih težav izgubili življenje. Eden izmed njih je bil tudi Mac Miller. Izpostavil je, da je sam že štiri leta brez drog in alkohola. Vse nas pa je opozoril, kako kratko je življenje, da naj cenimo trenutek, tu in zdaj.
Nadaljujo s komadi A Fan's mail, Black Gold in pa Existential Dread. Iskreno sem se spraševala, kako lahko človek toliko časa igra komad, brez, da bi se zmedel ali zmotil. Daje občutek, da igranje sploh ni zahtevno. In temu lahko recemo mojstrovina.
Koncert zakljuci z njegovo veliko uspesnico, z naslovom Them changes, ki jo je prvič objavil v EP-ju The Beyond/Where the Giants Roam, nato pa zopet na njegovem tretjem albumu Drunk. Že ob prvi noti ze zacnejo vzliki publike. Thundercat vzklikne, "you ready, here we go" in vsi na ves glas zakričimo besedilo prve kitice : Nobody move theres blood on the floor! Cela dvorana pleše, poje, vsi uživamo.
Po koncu, se je seveda zgodil se bis. Od vsega ploskanja in kričanja so me bolele roke. V dvorani sva ostali še nekaj minut po tem, ko so se prizgale luči, kot da bi se zbujali iz transa, ki ga je ustvaril. Ko sem stopila iz Kina Šiške, sva se malo sprehodila okrog, da bi pozdravili še kolege. Nekaj časa sem se pogovarjala nato pa je sestra odšla po pijačo, jaz pa sem se sprehodila do vhoda za nastopajoče, ki je na drugi strani stavbe. Tam je bil parkiran njegov avtobus in spredaj je čakalo nekaj ljudi. Pomislila sem: pa saj ni mogoce da ga bom videla. Na srečo, me intuicija ni razočarala. Po tem res neverjetnem koncertu je prišel do nas. Bil je tako pomirjen, da je s tem pomiril še mene. Nekaj jih je želelo podpis, nekaj fotografijo, eni celo oboje. Z vsemi se je lepo pogovarjal, bil je res spoštljiv in prijazen. Ravno zato, mi ni bilo neprijetno prositi, če bi se lahko z njim fotografirala. Odgovoril je, seveda z veseljem! Močno me je objel, stisnil zdraven sebe in pokazal v kamero peace sign. Nato sem se mu zahvalila in že kot mnogi pred mano pohvalila nepozaben koncert. Prijazno se je nasmejal, rekel ni problema ter da ga veseli, da sem prišla in uživala.
Tisto noč sem domov odkolesarila z velikim nasmeškom na obrazu. Res je bilo nepozabno.
Doživela in spisala: Veronika Kržičnik
KOMENTAR: THUNDERCAT v Kino Šiški
Kino Šiška je prejšnjo soboto, 17. junija, z gostovanjem kalifornijskega glasbenika Thundercata, ponovno utrdila svoj status priznane glasbeno-kulturne ustanove, ki na letni bazi gosti številne, tako lokalne kot tudi mednarodne glasbene prvake. Stephan Lee Bruner – Thundercat, se je v sklopu svoje evropske turneje, kot na zadnji postavki pred skokom nazaj čez lužo, ustavil ravno pri nas. Vrhunski basist, dvakratni Grammy-jev nagrajenec, je najbolj prepoznan po sodelovanju s Kendrick Lamarjem v skladbi These Walls (To Pimp a Butterfly, 2015) in po svojem glasbenem prvencu, četrtem studijskem albumu It Is What it is, za katerega je leta 2021 prejel Grammy-ja za najboljši progresivni R&B album. Gostovanje glasbenika teh razsežnosti je zagotovo nekaj, s čimer se lahko pohvalimo in si priznamo, da morda postajamo vsako leto bolj glasbeno progresivni in drzni. Noben drug prostor ali dvorana v Sloveniji ne bi bila boljša izbira od Kina Šiške, predvsem (in zgolj) v kontekstu infrastrukture dvorane in njenih kapacitet ter lokacije. Čeprav je bil koncert hitro razprodan, iz česar lahko sklepamo, da je za Thundercata hrepenelo vsaj tisoč Slovenk in Slovencev (polna kapaciteta velike dvorane Kina Šiške), se je po prvih parih komadih pričelo korakanje proti izhodnim vratom in proti šanku. Dvorana je naenkrat postala ravno prav zapolnjena, z atmosfero, ki je gostujočemu dala vedeti, da smo majhni, a cenimo kvalitetno glasbo. Sestava občinstva ni bila presenetljiva: klasična zasedba ljubljanskega alternativnega mehurčka, nekaj predstavnikov regij izven osrednje Slovenije in nekaj tistih, ki poznajo en komad in so imeli v žepu dodatnih 25 evrov za vstopnico. Thundercatov koncert je zaznamovala serija improvizacijskih komadov, ki so trajali tudi do 10 min. Vsakdo, ki je pričakoval žur, definiran kot napijem se ga in nato vreščim besedila komadov vsem v uho, je hitro ugotovil, da je na napačni lokaciji. Tokratni koncert je zahteval kombinacijo koncentracije in istočasne opustitve pričakovanj. Poslušalec je preprosto moral zaupati trem glasbenikom na odru, da bodo v slehernem trenutku izpeljali čarovnijo. In jo tudi so. In to trije: bobnar, basist in klaviature. Pričakovano je bilo, da bo Thundercatova bas linija vodilna, vendar je bilo čutiti, da sta tokrat zablestela (tudi na momente moteče) ravno klavir in bobni. Izgubil se je občutek, da poslušaš enega najbolj talentiranih basistov ta hip, a tudi brez tega vtisa je bil koncert izveden vrhunsko, nad pričakovanji. Dodano vrednost bi prineslo izboljšano ozvočenje, šele s tem bi lahko z gotovostjo rekli, da smo pričali enemu boljših gostujočih koncertov mednarodno priznanega glasbenika na domačem odru.
Doživela in spisala: Mojca Jevšek
