Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 9)
Cerkev, vidni zakrament odrešilne edinosti
Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo... Svojo postavo položim v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo... Vsi me bodo spoznali, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. To novo zavezo je ustanovil Kristus, namreč novo zavezo v svoji krvi; sklical je izmed Judov in poganov ljudstvo, ki naj bi zraslo v enoto ne po mesu, ampak v Duhu in naj bi bilo novo božje ljudstvo.
Tisti namreč, ki verujejo v Kristusa in ki so prerojeni ne iz minljivega, temveč iz neminljivega semena, po besedi živega Boga, ne iz mesa, temveč iz vode in Svetega Duha, postanejo naposled izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo..., ki nekdaj niso bili ljudstvo, zdaj pa so božje ljudstvo.
Temu mesijanskemu ljudstvu je glava Kristus, ki je bil izdan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja in ki sedaj, ko si je pridobil ime, katero je čez vsa imena, v veličastvu kraljuje v nebesih.
Odlikovano je to ljudstvo z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, ko v njih srcih prebiva Sveti Duh kakor v templju.
Za postavo ima novo zapoved ljubiti tako, kakor nas je ljubil sam Kristus.
Za cilj ima naposled božje kraljestvo, katero je sam Bog na zemlji začel in ki naj se dalje razširja, dokler ga on tudi ne dovrši ob koncu vekov, ko se bo prikazal Kristus, naše življenje, in se bo tudi stvarstvo samo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok.
Tako je to mesijansko ljudstvo, čeprav dejansko ne obsega vseh ljudi in čeprav je neredko videti kot majhna čreda, vendarle za ves človeški rod najmočnejša kal edinosti, upanja in rešitve.
Kristus ga je ustanovil kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in on si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi in ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje po vsem svetu.
Kakor pa se že tisti Izrael po mesu, ki je potoval skozi puščavo, imenuje božja Cerkev, tako se tudi novi Izrael, ki potuje v sedanjem veku in išče prihodnje, stalno mesto, imenuje Kristusova Cerkev; saj si jo je Kristus pridobil z lastno krvjo, jo napolnil s svojim Duhom in jo oskrbel s sredstvi, pripravnimi za vidno in družbeno edinost.
Bog je sklical zbor tistih, ki z vero upirajo pogled v Jezusa, začetnika zveličanja, počelo edinosti in miru, ter je ustanovil Cerkev, da bo vsem skupaj in posameznikom vidni zakrament te odrešilne edinosti.
