Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (13. pogl.)
Bog - brezno ljubezni
Moj dobri Gospod, z milostnim očesom se oziraj na svoje ljudstvo in na skrivnostno telo svete Cerkve. Ti boš veliko bolj poveličan, če boš mnogim odpustil in jih razsvetlil s svojo lučjo, kot pa če sprejmeš češčenje enega samega revnega ustvarjenega bitja, kakor sem jaz, ki sem te tako hudo žalila ter bila vzrok in orodje za toliko hudega. Kaj bi bilo z menoj, ko bi videla, da sem jaz živa in da je tvoje ljudstvo mrtvo? Ali ko bi zaradi mojih grehov in zaradi grehov drugih ljudi videla, da je tvoja ljubljena nevesta Cerkev v temi, medtem ko je ustvarjena za luč?
Hočem torej in te prosim, bodi usmiljen s svojim ljudstvom, v imenu neustvarjene ljubezni, ki te je nagnila, da si ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Zakaj in čemu si postavil človeka v tako visoko dostojanstvo? Gotovo samo iz neprecenljive ljubezni, s katero si sam v sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil. Toda z grehom je človek po pravici izgubil dostojanstvo, v katero si ga bil dvignil.
Ista ljubezen, s katero si nas ustvaril, te je prisilila, da si človeškemu rodu ponudil možnost, da se spravi s teboj. V ta namen si nam dal Besedo, svojega Edinca. Ta je bil srednik med teboj in med nami. Po njem se je nad nami izvršila pravica, ko je na sebi kaznoval naše krivice. Sprejel je ukaz, ki si mu ga dal ti, večni Oče, ko si mu nadel našo človeško naravo. O brezno ljubezni! Katero srce ne bo do dna ganjeno, ko bo videlo, kako je tako visoko bitje stopilo tako nizko in sprejelo nase revno človeško naravo? Mi smo tvoja podoba in ti si naša podoba zaradi združitve, ki si jo ustanovil med seboj in človekom. Svoje večno božanstvo si pokril z revnim oblakom izprijene Adamove narave. Čemu? Samo iz ljubezni. Pri tej neizrekljivi ljubezni te prosim in rotim, bodi usmiljen s svojimi stvarmi.
