Iz govorov sv. Bernarda, opata (5. govor o raznih zadevah, 4-5)
Stopnje kontemplacije
Postavimo se na opazovališče, z vsemi močmi se oprimo na Kristusa, najtrdnejšo skalo, kakor je pisano: Postavil je moje noge na skalo, vodil je moje korake. Tako postavljeni in utrjeni se poglobimo v kontemplacijo, da bomo videli, kaj nam pravi in kaj naj odgovorimo njemu, ki nas obtožuje.
Prva stopnja kontemplacije, preljubi, je v tem, da nenehno razmišljamo, kaj Gospod hoče, kaj mu je všeč in ljubo. V marsičem vsi grešimo in je naša samozavestna volja v nasprotju z njegovo in se ne more z njo zediniti ali spraviti v sklad. Zato se ponižajmo pod mogočno roko najvišjega Boga in si skrbno prizadevajmo, da priznamo svojo bedo pred njegovimi usmiljenimi očmi, rekoč: Ozdravi me, Gospod, in bom zdrav; reši me in bom rešen in Gospod, usmili se me, ozdravi mojo dušo, ker sem grešil zoper tebe.
Ko se v takih mislih očisti oko srca, se ne vrtimo več zagrenjeno v sebi, ampak živimo bolj v Bogu in se močno veselimo v njem; ne gledamo več, kaj Bog hoče od nas, temveč Boga, ki to hoče.
Njegova volja je, da živimo, torej ne dvomimo, da je v vsem to za nas koristnejše in tudi lažje, kar se sklada z njegovo voljo. Zato pa, kakor skrbno hočemo ohraniti življenje svoje duše, tako, kolikor le moremo, skrbimo, da ne odstopimo od božje volje.
Ko bomo, sledeč vodstvu Svetega Duha, ki preiskuje tudi božje globine, v duhovnem življenju že nekoliko napredovali, razmišljajmo, kako blag je Gospod in kako dober sam v sebi. S prerokom molimo, da bi videli Gospodovo voljo in obiskali - ne svoje srce - ampak njegov tempelj. Kljub temu pa recimo: Moja duša je potrta v meni, zato se te spominjam.
V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.
