Iz redovnih pravil sv. Benedikta, opata (Predgovor, 4-22; pogl. 72, 1-12)
Kristusa naj cenimo nad vse
Ko začenjaš kakršnokoli dobro delo, najprej v vztrajni molitvi prosi Boga, da te izpopolni, da se ne bi moral on, ki nas je blagovolil uvrstiti med število svojih sinov, nekoč razžalostiti zaradi naših slabih dejanj. Glede njegovih darov v nas mu moramo biti vsak čas tako poslušni, da nas ne bi kdaj razdedinil kot razsrjeni oče svoje otroke, ali pa nas celo kot strašni gospodar, ogorčen zaradi naših slabih del, izročil večni kazni kot hudobne služabnike, ki niso hoteli iti za njim v slavo.
Vstanimo torej že, kakor nas spodbuja Sveto pismo: Ura je že, da od spanja vstanemo. Odprimo svoje oči za božjo luč in poslušajmo, kako grmi na naša ušesa božji glas, ki nas vsak dan kliče in opominja: Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src. In spet: Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam.
In kaj govori? Pridite, ljudje, in poslušajte me; učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema smrti. Tako kliče Gospod množici ljudstva. Ko pa med njo išče zase delavca, spet pravi: Kdo hoče srečno živeti in dolgo uživati dobrote? Če ti to slišiš in odgovoriš: »Jaz«, ti Bog reče: »Če hočeš imeti resnično in večno življenje, varuj svoj jezik hudobije in svoja usta zvijače. Ogibaj se krivice in delaj dobro; išči miru in si zanj prizadevaj. Če se boste po tem ravnali; bodo moje oči pazile na vas in moja ušesa bodo odprta za vaše prošnje: Še preden me boste klicali: vam porečem: Glejte, tukaj sem.«
Kaj nam je, predragi bratje, dražje od te Gospodove besede, s katero nas vabi? Glejte, kako blagohotno nam Gospod kaže svojo pot. Opašimo torej svoja ledja z vero in opravljanjem dobrih del in pod vodstvom evangelija stopajmo po njegovi poti, da bomo vredni gledati njega, ki nas je poklical v svoje kraljestvo. V šotoru njegovega kraljestva hočemo prebivati, a vanj ne bomo prišli, če ne bomo hiteli tja z dobrimi deli.
Slaba in zoprna je gorečnost, ki nas loči od Boga in vodi v pogubo, dobra pa je gorečnost, ki nas loči od pregreh in vodi k Bogu v večno življenje. V tej gorečnosti se naj samostani vadijo z vneto ljubeznijo, to je, naj v spoštovanju drug drugega prekašajo; naj potrpežljivo prenašajo telesne bolezni in slabosti nravi; v pokorščini naj tekmujejo med seboj; nihče naj ne dela sebi v korist, ampak rajši drugemu; naj si v iskrenosti skazujejo bratsko ljubezen; naj ljubijo Boga in mu v spoštovanju služijo; do svojega opata naj gojijo prisrčno in ponižno ljubezen; nad vse pa naj cenijo Kristusa, ki naj nas skupno pripelje v večno življenje.
