Iz razprave Teodoreta iz Cira, škofa, o Gospodovem učlovečenju (28)
Po njegovih ranah smo ozdraveli
Naše zdravilo je trpljenje našega Odrešenika. Tega nas uči prerok, ko vzklika: On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega. A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli. Mi vsi smo tavali kakor ovce; zato je bil kakor jagnje odpeljan v zakol, kakor ovca, ki pred svojimi strižci umolkne.
Pastir, ki vidi, da so ovce razkropljene, vzame eno k sebi, jo odvede na pašo, kamor mu je všeč, in tako tudi druge pritegne k sebi. Tako je Bog Beseda ob pogledu na človeški rod v grehu sprejel podobo hlapca, se z njo sklenil ter po njej spreobrnil k sebi celotno človeško naravo. Tako je privedel na božjo pašo tiste, ki so imeli slabe pastirje in so bili izpostavljeni volkovom.
Zato je naš Odrešenik sprejel našo naravo. Zato si je Kristus Gospod naložil trpljenje, ki nam je prineslo odrešenje. Smrti izročen in v grob položen je uničil tisto starodavno tiranijo ter trohnobi izročenim zagotovil neminljivost. Znova je postavil in dvignil porušeno svetišče, mrtvim, ki so čakali na njegovo vstajenje, pa je dal resnične obljube.
»Narava, ki sem jo vzel od vas«, pravi, »je naseljena z božanstvom in povezana z njim dosegla vstajenje in prešla od bolečin polne minljivosti do neminljivosti in večnosti. Tako boste tudi vi rešeni strašne sužnosti smrti, odložili boste pokvarjenost in bolečine ter si nadeli neminljivost.« Zato je tudi po apostolih poslal dar krsta vsem ljudem. Pojdite torej, pravi, in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst je nekak odsev in podoba Gospodove smrti. Kajti če smo, pravi Pavel zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi (v podobnosti) njegovega vstajenja.
