Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976)
Slabotni, a neomajni božji služabnik
Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva... Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.
Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.
To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.
Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.
