Iz govorov sv. Antona Padovanskega, duhovnika (1, 226)
Živa je govorica, ko govorijo dela
V raznih jezikih govori, kdor je napolnjen s Svetim Duhom. Razni jeziki so različna pričevanja o Kristusu: ponižnost, uboštvo, potrpežljivost in pokorščina. Z njimi govorimo, ko živimo tako in to kažemo drugim. Živa je govorica, ko govorijo dela. Umolknejo naj, prosim, besede; govorijo naj dela. Polni smo besed, smo pa brez del, in zato nas zadene Gospodovo prekletstvo; preklel je namreč smokvino drevo, na katerem ni našel sadu, ampak le listje. Sv. Gregor pravi: »Postava je dana pridigarju, da izvršuje, kar oznanja.« Zaman besediči o poznavanju postave, kdor z dejanji uničuje svoj nauk.
Apostoli so pa govorili, kakor jim je dajal Sveti Duh, da so govorili. Blagor tistemu, ki govori, kakor mu narekuje Sveti Duh in ne kakor lastna pamet! Imamo ljudi, ki govorijo po svoji glavi, kradejo tuje besede ter jih ponavljajo kot lastne in jih sebi pripisujejo. O takšnih in njim podobnih pravi Gospod pri Jeremiju: Glej, pojdem nad preroke, ki drug drugemu kradejo besede. Glej, pojdem nad preroke, govori Gospod, ki s svojim jezikom blebetajo in to imenujejo božji govor. Glej, pojdem nad preroke, ki se jim sanjajo laži, govori Gospod, jih pripovedujejo in zapeljujejo moje ljudstvo s svojimi lažmi in svojim bahanjem. Jaz jih nisem poslal, ne jim zapovedal in nikakor ne koristijo temu ljudstvu, govori Gospod.
Govorimo torej, kakor nam bo dajal govoriti Sveti Duh, ter ga ponižno in pobožno prosimo, naj nam vlije svoje milosti, da bi binkoštni dan preživeli v spopolnjevanju svojih peterih čutov in spolnjevanju božjih zapovedi, da bi nas zajel silni vihar kesanja, da bi v nas vžgal goreče jezike izpovedovanja in da bi tako goreči in razsvetljeni v sijaju svetnikov zaslužili gledati troedinega Boga.
