Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (15. hom., 6.7)
Sol zemlje in luč sveta
Vi ste sol zemlje. S temi besedami je Jezus hotel reči: Beseda vam je izročena ne za vaše življenje, ampak za ves svet. Ne pošiljam vas v dve mesti ali v deset ali dvajset. Ne pošiljam vas k enemu ljudstvu, kakor nekdaj preroke, pošiljam vas po zemlji in morju in vesoljnem svetu, ki je poln vsega zla. Z besedami: Vi ste sol zemlje, je namreč povedal, da je celotna človeška narava pokvarjena in okužena od grehov. Zato tako zahteva pri svojih učencih tiste vrline, ki so najbolj potrebne in koristne za vzgojo mnogih. Kajti kdor je blag in dobrohoten, usmiljen in pravičen, ne zapira dobrih dejanj zgolj vase, ampak si prizadeva, da bi ti izvrstni viri bili v korist tudi drugim. Prav tako tisti, ki je čist v srcu in se trudi za mir in se žene za resnico, posveča svoje življenje v blagor skupnosti.
Ne mislite torej, pravi, da boste izpostavljeni neznatnim bojem in da bo šlo za nepomembne stvari: Vi ste sol zemlje. Kaj hoče s tem reči? Da bodo mar sami obnovili, kar je bilo gnilega? Ne. Nič ne koristi, če primešajo soli k temu, kar je že gnilo. Niso tega storili, ampak so to, kar je bilo prej obnovljeno in njim izročeno brez tiste gnilobe, šele tedaj prepojili s soljo in tako ohranili v tisti svežosti, kot so jo bili prejeli od Gospoda. Za rešitev iz gnilobe grehov je bila potrebna Kristusova moč, da pa znova ne zabredejo v ono gnusobo, se mora truditi njihova marljivost in prizadevnost.
Vidite, kako Jezus polagoma razodeva, da so celo nad preroki? Ne pravi namreč, da so učitelji Palestine, ampak vesoljnega sveta. Ne bodite torej začudeni, pripominja, če pustim druge in nagovorim vas in vas izpostavim takšnim nevarnostim. Samo pomislite, h koliko mestom, narodom, ljudstvom vas pošiljam za predstojnike. Zato ne želim samo, da bi bili vi polni modrosti, ampak da tudi druge napravite sebi podobne. Če namreč sami ne boste takšni, ne boste dovolj razumni niti za sebe same.
Kajti če drugi zaidejo v pokvarjenost, bodo z vašo pomočjo lahko okrevali. Če pa se to pripeti vam, boste tudi druge s seboj vred pogubili. Kolikor večja odgovornost vam je zaupana, toliko več vneme in prizadevanja mora biti v vas. Zato pravi: Če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo.
Malo prej jim je rekel: Kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Jezus noče, da bi jim te besede vlile strah pokazati se v javnosti, saj pravi: »Če niste na to pripravljeni, ste zaman izbrani. Če je zasramovanje neizogibno, vas v ničemer ne prizadene, izpriča pa vašo trdnost. Če pa se boste prestrašili in odstopili od potrebne odločnosti, boste trpeli mnogo huje in boste pri vseh na slabem glasu in vsem v posmeh. To namreč pomenijo besede: pohodijo.«
Potem preide na drug, vzvišenejši zgled: Vi ste luč sveta. Zopet pravi: sveta, ne enega ljudstva ali dvajsetih mest, ampak vsega sveta: luč razsvetljenja, sijajnejša od sončnih žarkov, tako kot je prej šlo za duhovno sol. Najprej sol, potem luč, da se naučiš, kaj pomeni predirna beseda in kakšno korist prinaša vzvišeni nauk. Priklene poslušalca, mu ne dovoli, da bi se ohladil in podeli moč za prizadevanje v kreposti. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik. Znova jih nato spodbudi k prizadevnemu načinu življenja. Uči jih, naj se vneto trudijo kot tisti, ki so vsem na očeh, bojujejo naj se sredi gledališča vsega sveta.
