Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (3, knj., 39-40)
Zunaj boji, znotraj strah
Sveti možje, obdani z vojnimi nadlogami, v enem in istem času prenašajo nekatere, ki napadajo, in druge, ki jih prepričujejo, da bi jih zavedli na stranpota. Onim se postavijo v bran s ščitom potrpežljivosti; zoper te se bojujejo z orožjem resnice. V obeh načinih bojevanja pokažejo veliko spretnost in pogum. Popačeno mišljenje modro razsvetlijo z učenjem, zunanjim nasprotovanjem pa junaško kljubujejo. Ene poboljšajo s poukom, druge premagajo s potrpljenjem. Napadajoče sovražnike prenašajo z voljnim potrpljenjem, oslabljene sodržavljane pa rešujejo tako, da z njimi trpijo. Onim se postavljajo po robu, da ne bi še drugih potegnili s seboj, za te pa so v skrbeh, da ne bi popolnoma zgrešili prave poti.
Poglejmo, kako se bojevnik božjega tabora bori proti enim in drugim. Pravi namreč: Zunaj boji, znotraj strah. Našteva boje, ki jih prenaša od zunaj: V nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih pred lažnivimi brati. Nato dodaja, s kakšnim orožjem se upira sovražniku: V trudu in naporu, v pogostnem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti.
Ob tolikih bojih pa ne pozablja z budno stražo varovati tabor. Takoj namreč doda: Zraven tega, kar me povrhu zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Junaško torej sprejema nase boj, zraven pa se usmiljeno žrtvuje za obrambo svojih bližnjih. Pripoveduje o zlu, ki ga mora prenašati, in o dobrotah, ki jih deli.
Pomislimo; kako velik napor je to, v enem in istem času od zunaj prenašati nasprotovanja, znotraj pa se varovati lastnih slabosti. Od zunaj trpi boje, ker ga pobijajo udarci in vežejo verige; znotraj prenaša strah, ker se boji, da bo trpljenje pretreslo ne njega, ampak učence. Zato jim tudi piše: Nihče naj se ne vznemirja zaradi teh nadlog. Sami veste, da smo bili v to poklicani. V lastnem trpljenju se boji padca drugih, da se ne bi morda učenci, ko bi spoznali, koliko udarcev je moral prestati zaradi vere, branili priznavati se za verne.
O srce, polno ljubezni! Ne meni se za to, kar sam trpi, marveč si prizadeva, da ne bi učenci v srcu trpeli zaradi napačnega prepričanja. V sebi prezira rane telesa, v drugih pa ozdravlja rane srca. Pravičnim je lastno, da v svojem trpljenju in nadlogah ne nehajo skrbeti za blaginjo drugih. Ko sami trpijo in prenašajo svoje nadloge, druge učijo in jim svetujejo, kar je potrebno. Podobni so junaškim zdravnikom, ki se jih je lotila bolezen: svoje bolečine prenašajo, obenem pa pomagajo drugim, da bi ozdraveli.
