Iz govora sv. Avguština, škofa, O pastirjih (46. govor, 10-11)
Pripravi se na preizkušnjo
Slišali ste že, kaj je malopridnim pastirjem pri srcu. Zdaj pa si oglejte, kaj zanemarjajo. Slabotnih niste krepčali, bolnih niste zdravili, ranjenih niste obvezovali, razkropljenih niste zbirali, izgubljenih niste iskali, in tiste, ki so bile zdrave, ste ugonobili, poklali in pobili. Ovca je podvržena boleznim, ima slabo srce, tako da zlahka podleže skušnjavi, če jo zaloti nepripravljeno in nezavarovano.
Kadar zanikrni pastir sreča takega vernika, mu ne reče: Sin moj, če misliš služiti Gospodu, živi pravično in v božjem strahu in pripravi svojo dušo na skušnjavo. Kdor tako govori, krepča slabotnega in ga utrjuje, tako da si ne bo delal utvar in pričakoval sreče na tem svetu. Kajti če bo naučen pričakovati srečo na svetu, ga bo sreča sama ugonobila; ko bodo prišle težave, se ne bo znašel in bo morda celo obupal.
Pastir, ki tako gradi svojega vernika, ga gradi na pesek, ne pa na skalo. Skala pa je bil Kristus. Kristjan mora posnemati Kristusa v trpljenju, ne pa iskati veselja in zabave. Slabotnega utrjujemo, če mu govorimo: »Gotovo boš imel skušnjave, dokler boš na svetu, ali Gospod te bo rešil iz vseh preizkušenj, če se tvoje srce ne bo obrnilo od njega. Prav zato, da bi utrdil tvoje srce, je Gospod prišel in trpel, je prišel in umrl, je prišel in se dal opljuvati, je prišel in se dal s trnjem kronati, je prišel in se dal zasramovati in končno je prišel in se dal križati. Vse to je on pretrpel zate, ti pa nič. Vse to ne zase, ampak zate!«
Toda kakšni pastirji so tisti, ki se bojijo, da bi žalili svoje poslušalce, ter jih ne samo ne pripravljajo na preizkušnje, ki jih čakajo, ampak jim celo obljubljajo nebesa na zemlji, ki jih Bog sam ni obljubil.
Bog ljudem napoveduje trpljenje na trpljenje vse do konca sveta, ti pa hočeš, naj bi bil kristjan izvzet iz trpljenja? Prav zato, ker je kristjan, bo še kaj več trpel na svetu. Apostol namreč pravi: Vsi, ki hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani. In zdaj - če se ti zdi primerno - ti, pastir, ki iščeš sebe, ne pa, kar je Jezusa Kristusa, dovoli, da apostol ponovi: Vsi, kateri hočejo v Kristusu Jezusu pobožno živeti, bodo preganjani; ti pa reci: »Če v Kristusu pobožno živiš, boš imel vsega v izobilju. In če nimaš otrok, jih boš dobil, vse boš odgojil, nobeden ne bo umrl.«
Ali tako ti gradiš? Pazi, kaj delaš, kam postavljaš temelje. Na pesku gradiš svojega kristjana. Ulila se bo ploha, pridrli bodo nalivi, privršali bodo vetrovi in butnili v tvojo hišo; in padla bo in njena podrtija bo velika.
Dvigni ga s peska, posadi ga na skalo: če hočeš, da bo kristjan, naj ima za temelj Kristusa. Naj premišljuje, kako je Kristus po krivici trpel, kako je, nedolžen, vračal, česar ni ugrabil. Naj se poglablja v Sveto pismo, ki mu pravi: Bog tepe vsakega sina, ki ga sprejme. Naj se torej pripravi, da bo tepen, ali pa naj ne prosi, da bi bil sprejet.
