Iz razprav o 1. Janezovem pismu sv. Avguština, škofa (4).
Srce hrepeni po Bogu
Kaj nam je obljubljeno? Podobni bomo njemu, ker ga bomo gledali, kakršen je. Jezik se je izrazil, kakor se je mogel, srce pa naj razglablja to skrivnost. Kaj je namreč mogel povedati Janez o Kristusu, ko je bil sam omejen človek. Kaj naj šele rečemo mi o njem, ki smo mu v svetosti tako malo podobni?
Razmišljajmo raje o Kristusu, ki nas v notranjosti srca uči, kar ne moremo izraziti z besedo. Tega notranjega videnja Kristusa še ne moremo imeti, zato si ga moramo vsaj želeti.
Vse življenje dobrega kristjana je eno samo sveto hrepenenje. To, po čemer hrepeniš, še ne vidiš. S hrepenenjem pa si ustvarjaš zmožnost, da boš poln njega, ko pride čas videnja.
Napolniti moraš, na primer, neko vrečo ali meh, in ker veš, kako obilno je tisto, kar ti bodo dali, razteguješ vrečo ali meh, da bi vse spravil vanjo. Prav tako dela s teboj Bog: razširi tvoje duhovne zmožnosti, da te napolni s svojimi darovi, če po njih hrepeniš.
Hrepenimo, bratje, po božjih darovih, da bomo napolnjeni z njimi. Glej Pavla, kako širi svojega duha, da bo lahko sprejel, kar se bo nekoč zgodilo. Pravi namreč: Nisem še dosegel, nisem še popoln, toda trudim se, da bi dosegel.
Kaj torej delaš v tem življenju, če tega še nisi spoznal? Samo to vem: Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj. Apostol Pavel pravi, da hrepeni po tem, kar je pred njim. Zavedal se je, da še ni zmožen prejeti to, kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.
Naše življenje je vaja v hrepenenju. Toliko bolj bo učinkovita ta vaja v hrepenenju, kolikor bolj bomo trgali iz srca posvetna hrepenenja. Nekoč sem že rekel, da se je treba najprej izprazniti, če se hočemo napolniti. Poln dobrega moraš postati, zato moraš srce očistiti zla.
Predstavljaj si, da te hoče Bog napolniti z medom. Če si poln kisa, kam boš dal med? Izlij, kar je v posodi, in jo očisti. Očisti jo, četudi še tako težko, čeprav moraš drgniti, da bo lahko sprejela vase kaj drugega.
Ko govorim o medu, zlatu ali vinu, mislim na tisto, kar se ne da izraziti, stvarnost, ki je neizrazna. Ta stvarnost se imenuje Bog. Ko pa pravim Bog, kaj sem s tem povedal? Ta edini zlog vsebuje vse, kar pričakujemo.
Karkoli poskušamo razložiti, je daleč od resničnosti. Hrepenimo po njem, da bo nas napolnil, ko pride. Podobni mu bomo, ker ga bomo gledali, kakršen je.
