Iz razlage psalmov sv. Ambroža, škofa (Ps 43, 89-90)
V nas je svetloba tvojega obličja
Zakaj skrivaš svoje obličje? Menimo, da Bog skriva svoje obličje, ko nas zadenejo razne nadloge. Takrat nad našim čustvenim svetom visi tema, ki nas ovira, da s svojimi očmi ne moremo videti sijaja resnice. Vendar če Bog prodre v naše najgloblje bistvo in želi obiskati našo dušo, smo lahko trdno prepričani, da nas nobena stvar ne bo mogla zamračiti. Saj če že človekov obraz bolj odseva kot drugi udje telesa, ko pogledamo kogarkoli, bodisi da spoznamo neznanca ali srečamo prijatelja, in ga naš pogled ne pusti skritega, marveč ga spozna, koliko bolj božje obličje razsvetli tistega, v kogar se ozre.
O tem, kakor tudi o drugih stvareh, lepo govori sveti apostol, ki je zares Kristusov tolmač, saj ga hoče čim bolj z občutkom in besedo vtisniti v naša srca. Zato pravi: Bog, ki je rekel: iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Kristusa Jezusa. Slišali smo torej, kje naj odseva v nas Kristus. On je večni sijaj duš. Oče ga je poslal na zemljo zato, da bi mogli mi, ki nas je prej pokrivala zemeljska tema, s Kristusovim obrazom razsvetljeni gledati, kar je večno in nebeško.
Čemu govorim o Kristusu, ko pa je tudi apostol Peter rekel tistemu, ki je bil od rojstva hrom: Poglej v naju! Pogledal je Petra in razsvetlila ga je milost vere, saj ne bi ozdravel, ko ne bi bil trdno veroval.
Ker je na apostolih sijala takšna slava, je tudi Zahej, ko je slišal, da gre mimo Gospod Jezus, splezal na drevo. Bil je namreč nizek, majhne postave in ga zaradi množice ni mogel videti. Ko pa je zagledal Kristusa, je našel luč. Videl ga je in on, ki je prej grabil za tujim, je zdaj delil svoje.
Zakaj skrivaš svoje obličje? To pomeni: Čeprav odvračaš od nas, Gospod, svoje obličje, je vendar svetloba tvojega obličja v nas, Gospod. Varujmo to svetlobo v svojih srcih, naj sije v globine naše biti! Nihče namreč ne more obstati, če se s svojim obličjem odvrneš od njega.
