Iz govorov o Matejevem evangeliju sv. Janeza Zlatoustega, škofa (65. hom., 2-4)
Skupaj s Kristusom v trpljenju
V Kristusa silita Zebedejeva sinova z željo: Reci, naj sedi eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici. Kakšen je njegov odgovor? Pokazati jima hoče, da ne prosita nič duhovnega in da si sploh ne bi drznila, ko bi vedela, za kaj prosita, zato jima pravi: Ne vesta, kaj prosita; kako nekaj velikega, kako čudovitega, nekaj, kar presega celo najvišjo oblast. Nato dostavi: Moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen? »Vidva mi govorita o časteh in kronah,« pravi, »jaz pa vama o bojih in o znoju. Sedaj namreč ni čas za plačilo in ne bo se sedaj razodela moja slava. To življenje je čas prelivanja krvi, vojskovanja in nevarnosti.«
Poglejte, kako ju z vprašanji spodbuja in pridobiva. Ni namreč dejal: »Ali se moreta srečati z nasilno smrtjo? Moreta preliti svojo kri?« Kaj pa pravi? Ali moreta piti kelih? Privlačno je zanju, ko dostavi: ki ga jaz pijem? V skupnosti z njim pač želita biti. To imenuje krst, da bi pokazal, kako odtod izvira veliko očiščenje vsega sveta. Rekla sta mu: »Moreva.« Navdušeno in takoj obljubita, ne da bi se zavedala, kaj govorita. Pričakujeta pač, da bosta dosegla, kar sta prosila.
Jezus pa pravi: Moj kelih bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena. Veliko dobrino jima je napovedal: »Vredna bosta mučeništva. Trpela bosta, kot bom jaz trpel, mučeniške smrti bosta umrla in v tem bosta združena z menoj. Sedeti na moji desnici ali levici pa ne gre dajati meni, marveč bo dano (tistim), katerim je pripravil moj Oče. Spodbudil je njun pogum, ju napravil plemenitejša in jima je pomagal premagati žalost, šele potem je popravil njuno prošnjo.
Tedaj so deseteri bili nejevoljni na brata. Vidiš, kako so bili vsi nepopolni? Brata, ki sta skušala prehiteti drugih deset, kot tudi oni, ki so jima bili nevoščljivi. No, pa si poglej, kakšni so postali potem, ko so se otresli vseh teh praznih želja! Poslušaj, kako je Janez, ki se je bil približal Jezusu s tisto zahtevo, vedno prepuščal prvo mesto Petru, da je oznanjal in delal čudeže, kot nam poročajo Apostolska dela. Jakob pa potem tako ni več dolgo živel. Že od začetka se je odlikoval z veliko gorečnostjo in, ko se je odvrnil od vsega človeškega, se je povzpel tako visoko, da so ga kmalu umorili.
