Iz razprave O molitvi Tertulijana, duhovnika (28-29)
Duhovna daritev
Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok?
Kar je Bog zahteval, uči evangelij. Pride ura, pravi, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Bog je namreč duh in zato hoče takšnih molivcev.
Mi smo pravi molilci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil.
Táko, v vsem srcu posvečeno, z vero hranjeno, resnici odgovarjajočo, v nedolžnosti celotno, v čistosti neomadeževano, z ljubeznijo okrašeno daritev, moramo v spremstvu dobrih del med prepevanjem psalmov in hvalnic darovati pred božjim oltarjem, da nam bo od Boga vse dosegla.
Kaj bi namreč Bog odrekel molitvi, ki prihaja iz duha in resnice, ko jo vendar zahteva? Beremo, slišimo in verujemo premnoge dokaze, kako mogočna je.
V starodavnosti je molitev rešila ognja, zveri in lakote, in vendar še ni bila darovana po Kristusu.
Koliko več pa izprosi molitev kristjanov! Sicer ne postavi angela sredi ognjenih zubljev, da bi jih gasil, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kmečkega kosila, ne odvrne občutka trpljenja z milostjo, ki jo pošlje, pač pa oboroži trpeče in razboljene s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj od Gospoda doseže, in da spozna, kaj trpi za božje ime.
V preteklosti je molitev celo priklicala stiske, pognala v beg sovražne vojske, zadržala koristni dež. Zdaj pa pravična molitev odvrne vso božjo jezo, stoji na straži pred sovražniki, prosi za preganjalce. Je mar čudno, če zna izsiliti vode izpod neba, ko je mogla izprositi tudi ogenj? Samo molitev je, ki Boga premaga. Kristus pa je hotel, naj ne stori nič hudega, in ji je vso moč dal le za dobro.
Zato je njena naloga klicati duše rajnih s pota smrti, dajati slabotnim novih moči, ozdravljati bolne, zadoščevati za obsedene, odpirati zapahe ječ, razvezovati vezi nedolžnih. Molitev izmiva grehe, odganja skušnjave, gasi preganjanje, tolaži malodušne, razveseljuje velikodušne, spremlja popotnike, kroti divje valove, osuplja razbojnike, hrani reveže, vodi bogate, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost.
Tudi vsi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev.
Kaj naj torej še več povem o opravljanju molitev? Tudi Gospod sam je molil, njemu bodi čast in oblast na veke vekov.
