Iz knjige sv. Terezije Velike, device, Pot k popolnosti (30, 1-5)
Pridi tvoje kraljestvo!
Kdo ne bo vendar, pa naj je še tako robat in nepremišljen, v primeru, da namerava resnega in uglednega moža česa prositi, prej sam preudaril, kako bo rekel, da bo temu prijetno, ne pa v nejevoljo in v breme. Premisli tudi, česa ga bo prosil in čemu to potrebuje. Zlasti še, če prosi za nekaj tako posebnega in velikega, kot nas uči prositi naš dobri Jezus. In na to je po mojem mnenju treba predvsem paziti. Ali bi ne mogel povzeti v eno besedo in reči: Daj nam, Oče, kar nam koristi in pristoja. Druge besede, se zdi, vendar niso potrebne, posebno pri njem, ki vse tako dobro razume in do dna.
To bi tudi bilo dovolj, o večna Modrost, kolikor zadeva tebe in tvojega nebeškega Očeta, in v vrtu Getsemani si tako molil. Odkrito si mu govoril tam o svoji volji in svoji tesnobi, vendar pa si se ves izročil njegovi volji. Mi pa, kot veš, Gospod, nismo tako vdani, kot si bil ti vdan Očetovi volji. Zato je nujno, da prosimo posamič in posebno. In tako moramo torej sami preudariti, ali je potrebno in za nas primerno, kar prosimo, če pa ni, da nehamo prositi. Smo namreč takšni (zaradi svobodne volje), da ne priznamo, kaj nam Gospod daje, ako ne prejmemo tega, za kar smo prosili. Čeprav je to zdaleka najboljše, mislimo, da ničesar ne bomo pridobili, če bogastva ne vidimo takorekoč v roki. Zato nas dobri Jezus uči, naj takole prosimo, ko prosimo, da bi k nam prišlo kraljestvo: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo. Premišljujte, prosim, najprej vzvišeno modrost našega Učitelja. Mislim, da je treba uvideti, kaj s tem kraljestvom prosimo. Njegovo veličastvo je videlo, da sami le malo in pičlo storimo, kakor se spodobi, in da ne bomo mogli posvečevati in slaviti svetega imena večnega Očeta, če nam on sam tega ne bo naklonil, in sicer s tem, ko nam bo daroval svoje kraljestvo. Zato je naš dobri Jezus povezal eno prošnjo z drugo in v eno združil obe. Potrebno je, da doumemo, kaj prosimo in kako primerno je vztrajati v prošnji ter zato storiti vse, kar moremo, da mu bomo všeč in ga zadovoljili; potem nam bo to mogel res tudi dati. Zato vam hočem tu obrazložiti in povedati, kaj sama pod tem razumem.
Velika dobrina nebeškega kraljestva je (poleg mnogih drugih) v tem, da nič ne cenimo tega, kar pripada zemlji in svetu; da pa posebno veselje navdaja človeka zaradi tega, ker se vsi veselijo.
Neizrazni mir in neizmerno zadovoljstvo prihaja duši odtod, ko vidi, kako vse Boga slavi in hvali, duša blagoslavlja njegovo sveto ime, je srečna, ko ga nihče ne žali z grehom, marveč ga vsi ljubijo. Skratka, duša se ne ukvarja z ničemer drugim, kot s tem, da Boga ljubi, ker ne more, da ga ne bi ljubila, ko ga spoznava. In tako naj bi ga ljubili že na tem svetu. Če bi ga poznali, bi ga ljubili, ne sicer tako popolno in manj samo od sebe, pač pa iz mnogo vzvišenejšega in odličnejšega nagiba, kot ga ljubimo sedaj.
