Iz zapiskov Ludovika Gonzalesa, kakor mu jih je narekoval sv. Ignacij (Pogi. 1, 5-9)
Preskušajte duhove, ali so od Boga
Ignacij je zelo rad bral posvetne in izmišljene povesti, ki so opisovale izredna dela slavnih mož. Kakor hitro je okreval, je prosil, naj mu dajo takih knjig, da bi si z njimi krajšal čas. Toda v tej hiši niso imeli nič takega berila. Zato so mu dali knjigo, ki je imela naslov »Kristusovo življenje«, in še eno z naslovom »Cvetje svetnikov«. Obe sta bili pisani v domačem jeziku.
S pogostnim branjem teh dveh knjig je nekako vzljubil to, o čemer sta pisali. Večkrat je prešel od branja teh knjig k razmišljanju o rečeh, ki jih je v prejšnjih časih bral. In spet se je prepuščal ničevim mislim, v katerih se je prej pogosto zaustavljal, in mnogim drugim, kakor so mu pač prihajale.
Tedaj pa ga je v svojem usmiljenju Bog obiskal. Navdihnil mu je tudi misli v zvezi z branjem omenjenih dveh knjig. Ko je namreč prebiral življenje Kristusa, našega Gospoda, in življenje svetnikov, je sam pri sebi takole razmišljal: »Kaj če bi jaz storil, kar je storil sv. Frančišek? Ko bi delal, kar je delal sv. Dominik?« Taka razmišljanja so trajala dolgo časa. Potem pa so se mu povrnile spet tiste ničeve in posvetne misli in tudi v njih se je zadrževal dolgo časa. Misli so se vrstile in trajale vsaka po več ur.
Vendar je bil med temi mislimi razloček. Ko je razmišljal o posvetnih rečeh, je v njih užival; ko pa jih je utrujen pustil, se je čutil žalostnega in pustega. Kadar pa je premišljeval o spokornih delih, kakršna so delali svetniki, je čutil v srcu veliko tolažbo, ne le, ko je o tem razmišljal, temveč je bil vesel v srcu tudi še potem. Tega razločka pa sam niti ni opazil niti cenil, dokler se mu niso nekega dne odprle duhovne oči. Tedaj se je začudil nad to razliko in je iz lastnega izkustva spoznal, da se ga je po enih mislih lotevala žalost, po drugih pa veselje. To je bilo njegovo prvo spoznanje, ki ga je imel o božjih rečeh. Ko je pozneje začel duhovne vaje, je bilo razsvetljenje in spoznanje o razločevanju duhov prvo, kar je učil svoje tovariše.
