Iz homilij sv. Beda Častitljivega, duhovnika (1. knj., 4)
Marija poveličuje Gospoda
Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju. S temi besedami Marija najprej priznava, da ji je Bog dal posebne darove, potem pa našteva splošne dobrine, s katerimi Bog ne neha obsipavati človeštvo.
Duša poveličuje Gospoda, kadar posveti vse svoje notranje sile božji hvali in božji volji, kadar s poslušnostjo božjim zapovedim kaže, da misli vedno na božjo mogočnost in božje veličastvo.
Duh poveličuje Boga, svojega rešitelja, kadar se z vsem veseljem spominja, da ga je on ustvaril, in upa, da ga bo za večno osrečil.
Te besede brez dvoma izražajo to, kar mislijo vse svete duše, še posebej pa so bile primerne, da jih je izrekla sveta božja Mati. Zaradi izjemne milosti, ki je je bila deležna, je z vsem srcem gorela za tistega, katerega spočetja v sebi se je veselila. Ona je zares lahko, še mnogo bolj kot drugi svetniki, prekipevala od veselja v Jezusu, to se pravi v svojem zveličarju. Vedela je namreč, da bo tisti, ki prihaja z nebes na svet rešit človeštvo, postal človek po njej in da bo v eni in isti osebi resnično njen sin in njen Gospod.
Velike reči mi je storil Vsemogočni, njegovo ime je sveto. Nobenih zaslug si ne pripisuje, vso veličino prišteva dobroti tistega, ki je po svojem bistvu mogočen in velik, a ne neha dajati moč in veličino svojim neznatnim in slabotnim vernikom.
Tu potem dostavlja: Njegovo ime je sveto. S tem hoče povedati tistim, ki jo bodo slišali, in poučiti vse, do katerih bodo prišle njene besede, naj imajo zaupanje v božje ime in radi kličejo Boga, ker bodo tako lahko postali deležni tudi oni večnega posvečenja in resničnega zveličanja, kakor je rekel prerok: Vsi, ki bodo klicali ime Gospodovo, bodo rešeni. To je tisto ime, o katerem je rečeno zgoraj: Moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.
Zato je prišlo v Cerkvi v navado, da molimo vsi ta čudoviti in prebogati slavospev vsak dan pri večernicah. Ta Marijina hvalnica more duše vernikov, ki se tolikokrat spominjajo Gospodovega učlovečenja, še bolj vneti in verna srca ob tako pogostnem premišljevanju zgleda svete Matere utrditi v krepostnem življenju. Prav je, da molimo ta slavospev zvečer, da se more naša duša, ki jo je čez dan utrudilo in raztreslo toliko reči, ko prihaja čas počitka, zbrati in se vsa posvetiti sebi.
