Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (15. govor, o Jezusovem trpljenju, 3-4)
Premišljevanje o Gospodovem trpljenju
Pravi častilec Gospodovega trpljenja naj z očmi svojega srca tako gleda na križanega Jezusa, da v njegovem telesu spozna sebe.
Vztrepetaj človek ob trpljenju svojega Odrešenika, razkoljejo naj se skale nevernih duš in tisti, ki so jih težili grobovi umrljivosti, naj se rešijo težkega bremena in vstanejo. Prikažejo naj se tudi znamenja bodočega vstajenja v svetem mestu, to se pravi v božji Cerkvi, in v srcih naj se zgodi že zdaj, kar se mora izvršiti v telesih.
Nikomur, četudi je slaboten, ni vnaprej onemogočena zmaga križa, in ni človeka, ki bi mu Kristus ne pomagal s svojo prošnjo. Če je bil dober do mnogih, ki so se postavili proti njemu, koliko bolj bo dober do tistih, ki hočejo biti njegovi.
Odstranjena je nevednost, omiljena je težava in Kristusova sveta kri je pogasila tisti ognjeni meč, ki je zapiral pokrajino življenja. Tema stare noči se je umaknila pred pravo lučjo.
Krščansko ljudstvo je povabljeno k nebeškemu bogastvu in vsi prerojeni se lahko vrnejo v izgubljeno domovino, razen če si kdo ne zapre tiste poti, ki se je odprla razbojnikovi veri.
Poskrbimo, da ne bo dejavnost sedanjega življenja ustvarjala v nas preveč tesnobe ali pa preveč drznosti, in bi si zaradi tega ne mogli prizadevati z vsem srcem za podobnost z našim Odrešenikom in posnemati njegovega zgleda. Vse je namreč storil in prenesel za naše odrešenje, da bi krepost, ki je bila v Glavi, bila tudi v udih njegovega skrivnostnega telesa.
Katerega človeka bi božja Beseda, ki se je učlovečila in naselila med nami, izključila iz svojega usmiljenja, razen tistega, ki ne veruje? In kako bi ne mogel biti povezan s Kristusom, če sprejmeš njega, ki je sprejel našo naravo? Kako bi ne bil prerojen v Duhu, v katerem je bil on rojen? Kdo dalje v njem ne spozna svojih slabosti? Kdo ne vidi, da je bil v podobi hlapca, ko je jedel, počival v spanju, bil žalosten v skrbeh, se jokal iz sočutja?
In ker je bilo treba ozdraviti našo naravo starih ran in očistiti nereda greha, je božji Edinorojenec postal tudi človekov sin, da bi imel vso človeško resničnost in hkrati vso popolnost božanstva.
Naše je, kar je ležalo mrtvo v grobu, kar je vstalo tretji dan in kar se je vzdignilo nad vse nebeške višine na desnico Očetovega veličastva. Naše je zato, da bi tudi mi prišli v skupnost njegove slave, če hodimo po poti njegovih zapovedi in če se ne sramujemo izpovedati tega, kar je v telesni ponižnosti povzročilo naše odrešenje. Kajti očitno se bo izpolnilo to, kar je napovedal: Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.
