Iz homilije papeža Pavla VI. ob razglasitvi ugandskih mučencev za svetnike
Slava mučencev je znamenje preroda
Ti afriški mučenci dodajajo seznamu mučencev, ki mu pravimo martirologij, novo stran, ki opisuje tragične in veličastne reči. Ta stran je zares vredna, da se pridruži tistim čudovitim poročilom iz stare Afrike, za katera smo današnji maloverni ljudje mislili, da nikoli ne bodo imela vrednega nadaljevanja.
Kdo bi na primer mogel slutiti, da se bodo tistim pretresljivim poročilom o mučencih iz Scilov, o mučencih v Kartagini, o »sijajnih množicah« mučencev v Utiki, o katerih sta nam zapustila spomin sv. Avguštin in Prudencij, o egiptovskih mučencih, o katerih imamo pohvalo sv. Janeza Zlatoustega, o mučencih iz vandalskega preganjanja, pridružila v naših časih nova nič manj junaška nič manj sijajna mučeništva? Kdo bi mogel predvidevati, da se bodo velikim zgodovinskim znanim osebnostim svetih afriških mučencev in spoznavalcev, kot so Ciprijan, Felicita in Perpetua ter veliki mož Avguštin, nekega dne pridružila draga imena Karla Lwanga, Matija Mulumba Kalemba ter njunih dvajset tovarišev? Omembe vredni so tudi drugi, ki so pripadali anglikanski Cerkvi, pa so za Kristusovo ime prenesli smrt.
Ti afriški mučenci odpirajo novo dobo. Ne mislimo na preganjanja in verske spore, marveč na krščanski in družbeni prerod. Afrika, okopana v krvi teh mučencev, prvih v novejšem času (in Bog daj, da bi bili zadnji, tako velika in dragocena je njihova žrtev!), vstaja svobodna in samostojna. Zločin, ki je bil izvršen nad njimi, je tako nezaslišan in tako pomenljiv, da daje zadosti jasnih razlogov za moralno vzgojo novega ljudstva, da se postavijo temelji novega duhovnega izročila. Kakor z nekim znamenjem naj se izrazi in pospeši prehod iz primitivne civilizacije, kateri ni manjkalo nekaterih odličnih človeških vrlin, a je bila omadeževana in slabotna po suženjstvu, ki ga je doživljala, prehod v novo civilizacijo, ki je odprta k višjim izrazom duha in k višjim družbenim oblikam.
