Iz Velikonočnih pisem sv. Atanazija, škofa (5. pismo, 1-2)
Velikonočna skrivnost zbližuje oddaljene vernike
Bratje moji, lepo je preiti z enega praznika k drugemu, od ene molitve k drugi in z ene slovesnosti na drugo slovesnost. Blizu je čas, ki začenja novo dobo, praznovanje svete velike noči, v kateri se je naš Gospod žrtvoval za nas. Mi se seveda krepčamo z jedjo življenja in razveseljujemo svoje srce z dragoceno Kristusovo krvjo, kakor da bi pili iz studenca. In vendar smo še naprej žejni in zmeraj še hrepenimo. On pa se daje žejnim in za praznični dan s svojo dobrotljivostjo vabi k sebi vsa nepotešena srca: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.
Ne pogasi človeku žeje samo takrat, ko ta pristopi, ampak vsakokrat, če le izrazi prošnjo, mu je dovoljeno, da se približa Odrešeniku. Milost tega praznika ni omejena na določeno dobo in njegov bleščeči žarek ne pozna zatona; vedno razsvetli tiste, ki si tega želijo. Z nenehno močjo pa sije v kristjanih, ki so že razsvetljeni ter ponoči in podnevi premišljujejo svete knjige. Ti so kakor človek, ki ga sveti psalm blagruje z besedami: Blagor človeku, ki ne zaide na kriva pota, ne pohaja z grešniki in ne poseda s hudobneži; veseli pa se božjih zapovedi ter jih noč in dan premišlja.
Dragi moji! Bog je od začetka postavil za nas ta praznik z namenom, da bi ga obhajali vsako leto. Za naše odrešenje je izročil v smrt svojega Sina in zaradi istega namena nam je dal velikonočni praznik, v katerega je usmerjeno vse bogoslužno leto. Ta praznik nas s svojo skrivnostjo vodi skozi vse nadloge tega sveta. Po njem nam naklanja tisto odrešilno veselje, ki veča bratstvo med ljudmi. S svojim skrivnostnim delovanjem nas združuje v eno občestvo in vse kristjane duhovno povezuje, kjerkoli so. Združuje nas v skupni molitvi in zahvali, ki je običajna ob takih slovesnostih. Čudež božje dobrotljivosti je, kako nas ta praznik združuje vse, tiste, ki se zberejo od daleč, in tiste, ki so razkropljeni po daljnih krajih, in nas vse tesno zbliža po veri.
