Iz razprave sv. Avguština, škofa, o predhodni določitvi (15, 30-31)
Po milosti smo rešeni
Najsijajnejša luč predhodne določitve in milosti je Odrešenik sam, Srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. S katerimi predhodnimi zaslugami, bodisi v delih ali v veri, si je človeška narava, ki je v njem, pridobila to mesto? Odgovorite mi, prosim: S čim je ta človek zaslužil, da je postal edini božji Sin, ko ga je sprejela v enoto osebe Beseda, ki je skupaj z Očetom večna? Katero njegovo predhodno dobro delo je bilo temu povod? Kaj je storil prej, kaj veroval, česa prosil, da je dospel do te neizrekljive odlike? Ali ni ta človek od začetka svojega bivanja bil božji Sin zgolj zato, ker se je za to odločila in ga sprejela božja Beseda?
Naj nam torej na njem, ki je naša Glava, postane viden milostni studenec, iz katerega se razliva milost na vse njegove ude, po meri vsakega posameznika. Po isti milosti postane kristjan, kdorkoli se odloči za vero, po kateri je ta človek od začetka postal Kristus: iz istega Duha je rojen ta, iz katerega je bil rojen oni; po istem Duhu se nam odpuščajo grehi, po katerem se je zgodilo, da oni ni imel nobenega greha. Bog je vedel vnaprej, da bo to storil. Predhodna določitev svetih se je torej pokazala v najvišji meri pri njem, ki je najbolj svet. Kdo bi mogel tajiti to, če pravilno razume besede Resnice? Učili smo se namreč, da je bil celo Gospod veličastva vnaprej določen, kolikor je božji Sin postal človek.
Jezus je bil torej določen vnaprej, da bi bodoči Davidov sin po krvi bil tudi božji Sin po Duhu svetosti; in to zaradi tega, ker je bil rojen po Svetem Duhu iz Device Marije. Tako se je uresničilo na neizrekljiv in enkraten način posinovljenje človeka po božji Besedi, da moremo o njem reči: je resnično in v pravem pomenu besede hkrati božji in človekov sin, sin človekov, ker je v njem sprejet človek, božji Sin pa zaradi božjega Edinorojenca, ki ga je sprejel. Le tako verujemo v Trojico, sicer bi morali verovati v Boga štirih oseb.
Vnaprej je bilo določeno to tolikšno in tako odlično, da, najvišje povišanje človeške narave, tako da ne bi ostalo ničesar, kar bi jo moglo dvigniti še više. Prav tako se tudi božanstvo samo ni moglo globlje ponižati, kot ko je sprejelo človeško naravo s slabostjo telesa vse do smrti na križu. Kakor je bil vnaprej določen on edini, da je postal naša Glava, tako smo bili določeni mi mnogi, da postanemo njegovi udje. Tu ne moremo govoriti o nobenem človeškem zasluženju, saj je v Adamu utonilo. Vso moč ima božja milost, vladajoča po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, edinem božjem Sinu, edinem Gospodu. Kdorkoli bo našel v naši Glavi predhodne zasluge tega edinstvenega rojstva, naj išče v nas, v kolikor smo njegovi udje, njegove predhodne zasluge prerojenja mnogih.