Začetek govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 1-2)
Svojo postavo položim v njihovo notranjost
Predragi! Ko je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal evangelij kraljestva in po vsej Galileji ozdravljal razne bolezni, se je glas o njegovih delih razširil po vsej Siriji. Iz vse Judeje so velike množice prihajale k nebeškemu zdravniku. Ker je namreč vera zaradi človeške nevednosti počasna za verovanje tistega, česar ne vidi, in za upanje v to, česar ne pozna, je bilo potrebno tiste, ki naj bodo potrjeni z božjim naukom, spodbuditi s telesnimi dobrimi deli in vidnimi čudeži. Tako naj ne bi dvomili, da je nauk tistega, čigar tako dobrohotno moč okušajo, odrešilen.
Gospod je hotel preiti od zunanjih ozdravljenj k notranjim, da bi, potem ko je ozdravil telesa, ozdravljal duše. Zato se je ločil od množic, ki so ga obdajale. Povzpel se je na samoten kraj na bližnji gori. Poklical je apostole, da bi jih v višine skrivnostnega kraja napolnil z vzvišenimi nauki. Z izbiro takega kraja in dejanja naj bi jim povedal, da je on tisti, ki je nekoč milostno nagovoril Mojzesa. Tam je sicer govoril bolj kot tisti, ki mu gre pravičnost, in je vzbujal bolj strah, tu pa je govoril s krotkostjo, ki je bolj razodevala svetost. Tako se je spolnilo, kar je bilo obljubljeno po besedah preroka Jeremije: Resnično, pridejo dnevi, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in hišo Judovo novo zavezo. Po tistih dneh, govori Gospod, položim svojo postavo v njihovo notranjost in jo zapišem v njih srce.
On, ki je nekdaj govoril Mojzesu, je govoril tudi apostolom in hitra roka Besede je zapisala v srca učencev postavo nove zaveze. Pri tem ga niso obdajali gosti oblaki in se ni slišal grmeči glas in niso strele držale narod daleč, da bi se ne približal gori. To zavezo je razglasil mirno v pogovoru z ljudmi. Tako je storil zato, da bi milina milosti odstranila trdoto postave in bi duh posinovljenja pregnal strah suženjstva.
Kakšen je Kristusov nauk, je razvidno iz njegovih svetih besed. Tisti, ki želijo dospeti v večno srečo, naj bi iz njih spoznali stopnice blaženega vzpona. Blagor, pravi, ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Mogoče bi ne bilo jasno, o kakšnih ubogih je govorila Resnica, če bi rekla: Blagor ubogim in bi nič ne dodala, za katere uboge gre. Zdelo bi se, da zadošča, da zasluži nebeško kraljestvo samo tisto uboštvo, ki ga mnogi trpijo zaradi težke in trde stiske. Toda ko pove: Blagor ubogim v duhu, pojasni, da bodo prišli v božje kraljestvo tisti, ki jih bolj priporoča ponižnost src kakor pa pomanjkanje bogastva.
