Iz pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (5, 1-8; 6, 11-16)
Novo stvarjenje
Gospod je dal svoje telo v smrt, da bi dosegli odpuščanje grehov in se tako posvetili, to je, poškropljeni z njegovo krvjo. Pisano je namreč o njem Izraelu in nam; rečeno pa je tole: Ranjen je bil zaradi naših grehov in mučen zaradi naših hudobij, po njegovih ranah smo bili mi ozdravljeni. Kakor ovco so ga peljali, da ga zakoljejo; in molčal je kakor jagnje pred tistim, ki ga striže. Iz srca se moramo torej zahvaljevati Gospodu, da nas je seznanil s preteklostjo, nas poučil o sedanjosti in da nismo nevedni glede prihodnosti. Pismo pravi: Ne nastavljajo se po krivici mreže pticam. S tem pravi, da bo po pravici poginil človek, ki pozna pot pravičnosti, a se drži poti teme.
Še to, bratje moji! Če je hotel trpeti Gospod za našo dušo, čeprav je Gospod vsega sveta, ki mu je rekel Bog pri stvarjenju sveta: Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti, kako je hotel potem trpeti od roke ljudi? Poslušajte preroke, ki so prejeli od njega dar prerokovanja! Da bi premagal smrt in dokazal vstajenje mrtvih, je moral postati človek. Vzel je nase trpljenje, da bi izpolnil obljubo, dano očetom, in pripravil sam sebi novo ljudstvo. Še dokler je bil na zemlji, je dokazal, da bo po končnem vstajenju on sam sodnik nas vseh. Učil je izraelsko ljudstvo, delal tolike čudeže in znamenja, a ga kljub pridiganju niso ljubili.
Ko nas je prenovil s tem, da nam je odpustil grehe, nam je dal novo podobo, da imamo otroško dušo, kot bi nas preustvaril. Kajti o nas govori pismo, ko pravi Oče Sinu: Naredimo po svoji podobi in sličnosti človeka in gospoduje naj zverem na zemlji in pticam pod nebom in ribam v vodi. In Gospod je rekel, ko je videl našo lepo postavo: Rastita, množita se in napolnita zemljo!
Tako je rekel Sinu. Pokazati ti hočem dalje, kako govori nam. V poslednjem času nas je drugič ustvaril. Gospod pravi: Glej, poslednje storim kakor prvo. O tem je oznanil prerok: Stopite na zemljo, po kateri teče mleko in med, in zagospodarite njej! Glej torej, mi smo ustvarjeni na novo, kakor pravi pri drugem preroku: Glej, pravi Gospod, vzel bom od njih, to je, od onih, katere je Gospodov duh naprej gledal, kamnita srca in jim dal mesena. Kajti sam je hotel v mesu priti in prebivati med nami. Bivališče našega srca, bratje moji, je namreč svet tempelj za Gospoda. Kajti zopet pravi Gospod: Slavil te bom v zboru svojih bratov in pel ti bom v sredi zbora svetih. Mi smo torej tisti, ki jih je pripeljal na dobro zemljo.
