Iz govorov sv. Avguština, škofa (19. govor, 2-3)
Daritev Bogu je skesan duh
Svojo pregreho priznavam, pravi psalmist. Če jo jaz priznavam, jo ti odpusti. Živimo lepo, pa tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe; ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. Psalmist pa nam je pokazal drug zgled, kako naj molimo in Bogu zadoščujemo, ko je dejal: Svojo pregreho priznavam, moj greh mi je živo v spominu. Ni obračal svojega pogleda na tuje grehe, obračal je pozornost nase; ni se sam sebi dobrikal, marveč je segel v svojo notranjost in se do dna poglobil v sebe. Sam sebi ni prizanesel, zato ni bila predrzna njegova prošnja, naj mu Bog prizanese.
Ali se hočeš spraviti z Bogom? Spoznaj, kaj naj pri sebi storiš, da boš Bogu po volji! Poglej in beri v istem psalmu: Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, klavnih in žgalnih daritev ne maraš. Boš torej brez daritve? Ne boš ničesar daroval, z nobeno daritvijo potolažil Boga? Kako si rekel? Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja, klavnih in žgalnih daritev ne maraš. Beri dalje in čuj in reci: Moja daritev Bogu je skesan duh, skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje. Izvrgel si, kar si doslej daroval, našel si, kaj daruj. V času očakov si daroval drobnico in to je bila tvoja daritev. Nad zunanjimi daritvami nimaš veselja. Drobnice torej ne maraš in vendar hočeš daritev.
Nad klavnimi daritvami nimaš veselja, je dejal. Ko ne boš imel veselja nad klavnimi daritvami, ali boš brez daritev? Nikakor ne. Daritev Bogu je skesan duh; skesanega in ponižnega srca Bog ne zametuje. Imaš, kar mu daruj. Ne oziraj se po čredah, ne pripravljaj ladij, da bi jadral v dežele na kraju sveta, od koder bi pripeljal dišav: poišči v svojem srcu, kar bi bilo Bogu všeč. Skrušiti je treba srce. Se mar bojiš, da bi poginilo, če bo skrušeno? Psalm ti pravi: Čisto srce, o Bog, mi ustvari. Da bo ustvarjeno čisto srce, naj se skruši nečisto.
Ne bodimo sebi všeč, kadar grešimo, kajti grehi niso všeč Bogu. Ker pa nismo brez greha, bodimo Bogu vsaj v tem podobni, da nam ne bo všeč, kar njemu ni všeč. Nekoliko se združiš z božjo voljo, ako ti na tebi ni všeč, kar sovraži tudi on, ki te je ustvaril.
