Iz govora sv. Leona Velikega, papeža, o blagrih (95. govor, 4-6)
Blagor Kristusovega kraljestva
Za blagrovanjem ubogih je Gospod dejal: Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Ta žalost, predragi, ki ji je obljubljena večna tolažba, nima nič skupnega z žalostjo tega sveta, in tožbe, ki jih v joku izraža ves človeški rod, nikogar ne naredijo blaženega. Drugačen je razlog za pobožne zdihe, drugačen vzrok za blažene solze. Sveta žalost objokuje tuje ali lastne grehe. Ne žaluje zato, ker je prizadeta božja pravičnost, temveč se žalosti zaradi tistega, kar je zakrivila človeška hudobija. Prav tako moramo bolj objokovati tistega, ki dela zlo, kakor tistega, ki ga trpi, kajti krivičnega njegova hudobija izroča kazni, pravičnega pa njegova potrpežljivost vodi k slavi.
Nato je Gospod rekel: Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Krotkim in pohlevnim, ponižnim in skromnim ter tistim, ki so pripravljeni, da prenašajo vse krivice, je obljubljena dežela, ki jo bodo prejeli v last. Te dediščine ne smemo podcenjevati ali jo zaničevati, kakor da bi se razlikovala od nebeškega bivališča, ker bodo očitno prav ti stopili v nebeško kraljestvo. Potemtakem je dežela, ki je obljubljena krotkim in jo bodo prejeli v last pohlevni, telo svetih, ki se bo zaradi zaslužne ponižnosti spremenilo v blaženem vstajenju in bo obleklo slavo nesmrtnosti. Ne bo več v ničemer nasprotovalo duhu in bo popolnoma soglašalo z duhovno voljo. Takrat bo notranji človek imel nemoteno in neokrnjeno oblast nad zunanjim človekom.
Krotki jo bodo imeli v večnem miru in njihova pravica se ne bo nikoli v ničemer zmanjšala, ko si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, tako da se bo preskušnja spremenila v plačilo in, kar je bilo v breme, bo v čast.
