Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (CS 35 - 36)
Urejanje človeške dejavnosti
Kakor človeška dejavnost izhaja iz človeka, tako je tudi naravnana na človeka. Ko človek dela, ne samo spreminja stvari in družbo, ampak tudi sebe dovršuje. Mnogih stvari se nauči, svoje zmožnosti razvija, presega sam sebe in raste. Če to rast razumemo prav, je bolj dragocena kakor zunanje bogastvo, ki ga je mogoče nakopičiti. Več je človek vreden po tem, kar je, kakor pa po tem, kar ima. Prav tako je vse tisto, kar ljudje store za dosego večje pravičnosti, obsežnejšega bratstva in bolj človeškega reda v družbenih odnosih, več vredno kakor tehnični napredek. Ta napredek more namreč pripraviti, da tako rečemo, gradivo za povzdigo in napredovanje človeka, ne more pa ju sam po sebi na noben način uresničiti.
Zato je pravilo vse človeške dejavnosti to, da v skladu z božjim načrtom in božjo voljo ustreza resničnemu blagru človeškega rodu in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklicanosti.
Zdi se, kakor da mnoge naše sodobnike navdaja bojazen, da bo pretesna povezanost med človeško dejavnostjo in religijo ovirala avtonomijo ljudi in znanosti.
Če pod avtonomijo zemeljskih stvarnosti razumemo dejstvo, da imajo ustvarjene reči in tudi družbe zakone in vrednote, ki jih mora človek postopoma odkriti, uporabiti in urediti, potem gre za upravičeno zahtevo, ki ni le zahteva ljudi našega časa, ampak je tudi v skladu s Stvarnikovo voljo. Saj prejmejo vse stvarnosti prav na temelju ustvarjenosti svojo lastno trdnost, resničnost in dobrost ter svoje lastne zakone in svoj red; vse to mora človek spoštovati s tem, da priznava lastne metode na prav vseh področjih znanosti in tehnik. Zato je treba reči: metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga. Še več, kdor si ponižno in vztrajno prizadeva, da bi prodrl v skrivnosti stvarnosti, ga Bog, ki vse stvari vzdržuje v bivanju in napravlja, da so to, kar so, tako rekoč vodi za roko, čeprav se človek tega ne zaveda.
Zato naj nam bo dovoljeno izraziti obžalovanje nad določenimi duhovnimi razpoloženji, ki jih zaradi nezadostnega razumevanja upravičene avtonomije znanosti včasih tudi med kristjani samimi ni manjkalo. Napetosti in prepiri, ki so zaradi tega nastali, so mnoge duhove privedli do mišljenja, kakor da si vera in znanost med seboj nasprotujeta.
Če pa besede »avtonomija časnih stvarnosti« razume kdo na tak način, kakor da stvari niso odvisne od Boga in kakor da jih človek sme uporabljati brez ozira na njihov odnos do Stvarnika, tedaj čuti vsakdo, ki priznava Boga, kako napačno je takšno naziranje. Saj stvar brez Stvarnika izgine v nič. /Sicer pa so vsi tisti, ki verujejo, ne glede na to, kateremu verstvu pripadajo, v govorici stvari vedno slišali božji glas in božje razodevanje. Še več, s pozabo Boga stvar sama otemni - postane nerazumljiva./
