Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O dobrini smrti (3,9; 4,15)
Nosimo okrog Kristusovo umiranje
Apostol pravi: Svet je zame križan in jaz svetu. Da bi doumeli, da tudi pri življenju lahko doživljamo smrt in sicer srečno smrt, nas apostol spodbuja, naj na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene.
Zato naj le bomo v oblasti smrti, da vzklije življenje: naj sledi srečno življenje po smrti, srečno življenje po zmagi in srečno življenje po končanem boju. Tedaj zakoni telesnosti ne bodo več kljubovali zakonom duha. Preneha naj borba s tem umrljivim telesom in naj v umrljivem telesu zmaga. Toda sam ne vem, če ni smrt močnejša od življenja. Prav apostolove besede me nagibajo k temu, ko pravi: V nas deluje smrt, v vas pa življenje. Smrt enega, a koliko narodom je dala življenje! Zato nas uči, naj si mi, ki smo v tem življenju, želimo take smrti, da se bo v našem telesu odražala smrt Kristusa, tista srečna smrt, po kateri se telesni človek uničuje, da se tako obnavlja notranji človek. Naj naša zemeljska hiša razpade in se nam odpre nebeški dom.
Zato posnema smrt tisti, ki se odpove telesnosti in se reši verige, o kateri govori Gospod po Izaiju: Raztrgaj spone krivičnosti, vrni svobodo tlačenim, odpusti strte v prostost in zlomi vsako hudobijo. Gospod je dopustil smrt, da bi prenehal greh. Da bi pa smrt ne pomenila konca naše narave, je bilo podarjeno vstajenje. Tako s smrtjo preneha krivda, z vstajenjem pa se ohranja naša narava.
Smrt je torej nujnost za nas vse. Tvoje življenje naj bo stalen prehod iz pokvarjenosti v nepokvarjenost, iz smrtnosti v nesmrtnost, iz nemira v pokoj. Naj ti torej ne bo smrt odvratna. Veseli se raje koristi srečnega prehoda. Kaj je namreč smrt, če ne pokop pokvarjenosti in vstajenje kreposti? Balaam je zato dejal: O da umrjem s smrtjo pravičnih, kar pomeni: naj bo pokopano moje življenje, da se znebi hudobije in se obleče v pravičnost tistih, ki nosijo na duši in na telesu Kristusovo smrt.
